Tako kot Satyricon z istoimenskim albumom so očitno tudi Kampfar po svojem preporodu v letu 2006 našli oziroma razvili svoj stil, svoj bit, s katerim so na šestem studijskem albumu želeli zakorakati v leto 2014. Grdi in nevoščljivi jeziki bi lahko trdili – enako seveda tudi za Satyricon –, da band glasbeno nima nič več za povedati in se je zato naslonil na preverjeno formulo, malo spilil njene robove in pod drugim imenom zapakiral v svež celovečerec. V kolikor sem pred slabimi tremi leti govoril o drugačnosti takrat aktualnega Mare v primerjavi z njegovim predhodnikom Heimgang, tega trenutno seveda ne morem početi. Razlog sem že navedel, pa vendarle moram dodati, da je Djevelmakt vse kaj drugega kot poceni kopija predhodnika, temveč kvečjemu njegovo logično in naravno nadaljevanje. Tako kot Mare je tudi Djevelmakt dosti bolj melodičen in osredotočen na klavirske ritme, pod črto je album nekakšna zbirka srednje hitrih romantičnih skladb, ki hrepenenje po nedosegljivem izražajo z na žalosti in razočaranju osnovanem besu – povedano z besedami romantikov.
Medtem ko bo marsikoga zmotila omenjena podobnost, ki je nikakor ne zanikam, pa mene bolj zmoti opisana romantičnost. Seveda romantičnost v pravem pomenu blackmetalske besede in nikakor ne pocukrana romantičnost klasične pop balade. Kajti album vsebuje več kot dovolj hitrih in surovih delov, s katerimi Kampfar poslušalca spominjajo na to, kdo so in od kod izvirajo. Romantičnost me moti zaradi mere, v kolikšni je izražena, saj bi si v skladu z osebnim glasbenim okusom želel več hitrega in surovega black metala, kakršnega najdemo tudi recimo na Mare in še več na Heimgang. Namesto tega pa Dolk »hladen norveški stroj opustošenja« raje kot v peto prestavo vrže v prosti tek. Koncentracija romantičnosti se začne čutiti predvsem na sredini albuma s komadi Swarm Norvegicus, Fortapelse in De Dødes Fane, kjer na pomoč priskočijo še piščali, ki jih poslušalec zazna že pri uvodnem Mylder, s čimer album močno izgubi na hitrosti in ostrini. To so očitno opazili tudi Dolk & co., saj so pred zaključni mojstrski ep Our Hounds, Our Legion vrinili še Svarte Sjelers Salme, kratek komad, ki ponuja ravno to, kar bi si morebiti želeli vsi dolgoletni poslušalci in poznavalci banda.
Iz konca albuma se zdaj vrnimo na njegov začetek, kjer se nahajata še dve mojstrovini oziroma dva osebna favorita. To sta kar prvi dve skladbi, in sicer Mylder in Kujon, mimo katerih pa tudi ne morem kar tako brez kritike. Začetek albuma namreč manj kot na podobnost s samimi seboj spominja na podobnost s Taake. Kar prisluhnite začetnim Dolkovim krikom Helvete na Mylder, pa boste takoj vedeli, kaj imam v mislih.
Pri končni oceni albuma pa mi vedno znova v ušesih odmevajo besede Dagona (Inquisition), ki je tekom intervjuja razložil, da ni pomembno, če so si albumi med seboj podobni, dokler se glasbenik ne izneveri samemu sebi in pri pisanju glasbe sledi notranji sili, ki je povsem v skladu z dušo. Zato pa mora biti poslušalec po drugi strani dovolj tenkočuten in se mora znati osredotočiti na malenkosti, zaradi katerih je album drugačen in poseben. Ali se bo Djevelmakt vpisal v zgodovino kot zgodovinski ali ne, pa je med drugim močno odvisno od raznolikosti vokalov, s katerimi je Dolk tokrat presenetil v izredno eksperimentalni meri.