Human Putrefaction je black metal zasedba s Krasa, ki ji je po številnih kadrovskih težavah končno uspelo posneti (kot kvintet) in izdati (kot kvartet) svoj prvenec Anti Human Nekro Kvlt. Mislim, da kaj več predstavitve ta band ne potrebuje, glede na skope objave na spletu pa to tudi ne bi bilo v njegovem interesu.
Zato se bom kar brez ovinkarjenja lotil ploščka, natančneje njegovih ne najbolj prepričljivih momentov. Kot prvo bi izpostavil dolžino nemetalskih komadov. Na albumu se nahajata dva, in sicer Intro – (Devoured Into The Maze Of Agony) in Outro – (Redeemed Trough Post-Agonized Bleeding). S prvim sploh ni nič narobe, ta predstavlja predvsem primeren uvod v black metal album čiste blasfemične narave, medtem ko slednji, zaključni komad vse skupaj le zavleče po nepotrebnem. Sicer povsem razumem bandove namene in motive za njegovo namestitev na konec albuma, a osem minut mizantropije po takšnem albumu je enostavno odveč. Konec koncev je, kot že rečeno, z introm bil narejen dovolj primeren uvod, tik pred udarci Nekrosadista pa band tako ali tako osebno zbiča Jezusa, ker noče ničesar prepustiti naključju.
Druga omembe vredna kritika bi bil generičen zvok, ki onemogoča kakršno koli prepoznavnost v tej smeri. Human Putrefaction žal zvenijo kot vsak drug black metal band, glede na bogoskrunsko tematiko pa zvok sploh ni tako umazan, kot bi lahko bil. Recimo kot pri kolegih Gorge of Cerberus. Ravno obratno, kitare so posnete zelo razločno, na trenutke se sliši celo bas.
Za prehod k pozitivnim stvarem torej ostanejo še tehnika in zapomljivost. Seveda zdaj ne bom pisal o tehničnem black metalu, temveč o strukturi komadov, ki zaradi raznolikosti in menjave tempa izpadejo zelo pestri in zanimivi. Band med številne viharne momente vplete različne srednje hitre dele, ki sicer niso zmeraj najbolj izvirni (beri: so že slišani in sposojeni), a gledano na komad kot celoto delujejo zelo homogeno in naravno.
O zapomljivosti zaradi »težkega gradiva« zaenkrat še ne morem govoriti. Album me ob vsakem poslušanju definitivno zabava (razen nepotrebnega outra seveda), našel sem že tudi svoja najljubša komada (umirjeni Pariah in Land of the Monolith zaradi lead kitare v drugi polovici komada), sicer pa so slišane melodije zaenkrat še bolj kratko živeče in se še ne pojavljajo same od sebe v mojih ušesih, kadar ta niso zaposlena z drugim delom. To še zagotovo pride.