Obscura

Tip v belem volnenem puloverju z nedolžnimi črnimi plastičnimi očali se mi nasmehne in me povabi v backstage. Usedem se na stol. Tudi on se usede na stol. On misli, da sem jaz nek zajeban uradni novinar, jaz mislim, da je on zajeban uradni »zvezdnik«. Nato spregovoriva nekaj hitrih besed in ugotoviva, da je bolje, če pozabiva na uradne zadeve in se pogovoriva kot prijatelja. Vstopijo tudi ostali trije člani. Intervju je sestavljen iz uradnega in neuradnega dela, saj sem se po izklopu snemalnika zvoka spomnil še nekaj vprašanj. To niso bila vprašanja moralno nečiste narave, le nekaj kitarsko obarvanih stvari, ki najverjetneje zanimajo le kitariste. Nekaj o 7-strunskih kitarah pač ...

OŽBEJ: Prva stvar, ki mi je padla na pamet, ko sem videl vaše ime (Obscura) poleg Death To All, je bila, kdo bo danes igral Flesh And The Power It Holds? Namreč, slišal sem vas, da ste v Ljubljani na Omnivium tour 2012 kot zadnjo pesem igrali prav ta komad. To je pa tudi pesem od Death. Torej, bolj za šalo kot zares – ste se že dogovorili, kdo bo danes igral ta komad?
STEFFEN: Ne, Obscura ne igramo priredb na tej turneji, to enostavno ne gre tako. A za Flesh And The Power It Holds je zanimiva zgodba, saj je bila to prva pesem, ki sem jo znal zaigrati na kitaro. Zato sem jo želel dodati na našo demo kolekcijo Illegimitation, kljub temu da ostali nad tem niso bili najbolj navdušeni (smeh). A meni je všeč, ker je nekako nostalgična.

OŽBEJ: Ja, spomnim se, ko ste jo kot zadnjo pesem igrali v Ljubljani in spravili publiko na noge. Tudi letos sem vas videl v živo, in sicer na Brutal Assaultu na Češkem, a zgledali ste malce iz forme, utrujeni. Do konca leta pa še imate nekaj koncertov, torej me zanima – ste sedaj bolj spočiti in boste zmogli izpeljati vse do konca? 

CHRISTIAN: Mislim, da so za to krive okoliščine, ki so prisotne na festivalih. Spomnim se, da je bila tisti dan časovna stiska s postavitvijo opreme, organizatorji so priganjali, poleg tega pa je začelo še močno deževati. Zaradi teh okoliščin je bilo malo težje igrati in smo morda zgledali bolj v stresu. In mislim, da smo se pripeljali na festival prejšnji večer in da so nekateri pregloboko pogledali v kozarec (smeh).
OŽBEJ: Normalno, od Nemcev se pričakuje, da veliko popijete (smeh).
CHRISTIAN: Ja, torej je to bil glavni razlog za našo utrujenost (smeh).

OŽBEJ: Lani ste imeli deseti rojstni dan. Malo pozno, a vseeno – vse najboljše! Temu na čast ste igrali na posebnem koncertu v mestu Landshut – ima to mesto kakšen simboličen pomen za vas ali je bilo izbrano naključno?
STEFFEN: Ne, ne. To mesto se nahaja severno od Münchna in tu je bila Obscura ustanovljena s prvo zasedbo. Deseto obletnico smo želeli odigrati tam, ker se je tam vse začelo lepo se je bilo vrniti tja.

OŽBEJ: In ste si kdaj predstavljali, da boste nekoč izdali dva uspešna albuma in igrali turneje z velikimi imeni, kot so Death, Cynic itd?
STEFFEN: Ne. Bili smo le eni od mnogih bandov, ki smo si delili skupni prostor za vaje. Vsi so se delali norca iz nas, češ da igramo metal in nam zato nikoli ne bo uspelo. Govorili so, da ne moreš služiti z metalom, naj rajši igramo kaj realnejšega, na primer pop ali rock. Zaradi tega smo se odločili, da bomo postali še ekstremnejši in začeli uporabljati blast beate (smeh) in igrati glasbo, ki nam je res všeč. To je v bistvu edini razlog, nič drugega ni za tem. Šli smo korak za korakom brez kakršnega koli cilja, delali smo, kar smo pač želeli.

OŽBEJ: Zanimivo. Tudi v Slovenji je tako, da vsi pravijo »Ne igraj metala. Igraj pop rock ali narodno zabavno glasbo«. Pustimo to, gremo rajši na Death To All. Jaz sem bil na žalost premajhen, da bi videl Death in Chucka v živo, a vi ste bili morda takrat že dovolj stari, da ste ga imeli možnost videti. Je kdo od vas videl Death v živo s Chuckom?
CHRISTIAN: Jaz bi jih moral videti oktobra leta 1998, moj kolega je nameraval peljati na koncert, bil je edini z vozniškim dovoljenjem, a se mu je ravno na dan koncerta pokvaril avto. Zato nismo šli in smo si rekli, da jih bomo pač videli naslednjič. A žal potem ni bilo več naslednjič.

OŽBEJ: Ja, škoda. Jaz sem bil takrat star dvanajst let in sploh še nisem vedel, da metal obstaja. Sem mislil, da je kdo od vas imel več sreče od mene ... Če preidemo k vaši glasbi – vaša glasba ni, kako naj rečem, za množice. Vaša besedila niso »Ubij, uniči, posili, pofukaj ...«, so bolj zahtevna. Tudi vaša glasba ni enostavna. Zanima me, kaj je tisto pri vaši glasbi, ki jo naredi kljub kompleksnosti dojemljivejšo za množice? Poznam namreč veliko ljudi, ki jim progresivni bandi niso všeč, ker se jim enostavno zdi »preveč vsega na kupu«. Tudi vaša glasba je podobna, a je »preprostim« ljudem kljub temu všeč. Zakaj?
HANNES: Zaradi blastbeatov.

OŽBEJ: Aja?
HANNES: Ne (smeh). Zajebavam se. Nimam pojma. Mislim, da je to stvar interpretacije. Za to ni pravila. Ti me sprašuješ, kaj dela glasbo dostopno ljudem?

OŽBEJ: Ja. Ker večina tehničnih bandov zaradi svoje glasbe ni tako uspešnih.
HANNES: Ne vem. A jaz bi ločil pojma »biti uspešen« in »pisati glasbo, ki jo lahko razumeš«. Ti dve stvari pri nas nista povezani med sabo, je zgolj naključje. Torej to, da »ti uspe«, ni povezano s tem, kakšno glasbo igraš. Mislim, da je na dolgi rok važno to, da si iskren. Da se ne pretvarjaš z glasbo, ki jo igraš. In tako ustvariš bazo poslušalcev na dolgi rok. Zaradi tega ljudje še danes želijo slišati in videti Death, ker je (bila) njihova glasba inovativna, unikatna in predvsem iskrena in nedomišljava. Zato verjamem, da se na dolgi rok to izplača. A res ne vem, kateri bi bil tisti glavni element pri nas, v naši glasbi imamo namreč veliko elementov in ne verjamem, da se lahko držiš le ene stvari. Primerjava Obscure z ostalim tehničnimi bandi ni smiselna, ker se mi enostavno ne vidimo v tem žanru. OK, mogoče uporabljamo podobne elemente kot tehnični bandi, a so kljub temu zelo različni, mišljeno v smislu zgradbe pesmi in dinamike. Dinamika se pri nas zelo razlikuje v primerjavi s temi bandi. In to je mogoče to – da se ne osredotočš le na note in riffe, ampak da vidiš pesem kot celoto. Riffi delujejo le, če je pred ali za njimi nekaj ustreznega. In to opažam pri mnogih skupinah, da se ne osredotočajo na pesem kot celoto. Njihove pesmi so le zbirka dobrih riffov. Morda bo kdo rekel enako za našo glasbo, a se mi zdi, da je potrebno malo več časa, da jo dojameš. Če poslušaš pesem dvakrat ali trikrat, jo vidiš v pravi luči. Pesem, ki si jo poslušalec zapomni po prvem poslušanju, poslušalec po navadi posluša še nekajkrat in nato nikoli več. Dobra glasba je tista, pri kateri lahko vsakič, ko jo poslušaš, odkriješ nekaj novega, tudi če jo poslušaš milijonkrat. In če našo glasbo ljudje dojamejo na takšen način, bom zelo vesel, a to, kako jo slišijo, je stvar njih samih.

OŽBEJ: Hvala za izčrpen, globok odgovor. Kot sem že dejal; nekaterim ljudem je vaša glasba všeč zaradi kompleksnosti in melodike, drugi se pa rajši držijo preprostejše glasbe. Opazil sem zanimivo dejstvo, da ste Obscura igrali veliko turnej s trenutnimi ali bivšimi člani Cynic. Lani npr. z Exivious, letos pa z Death iz obdobja Human, ki je praktično Cynic. Kako ste se spoznali in kakšen je vaš odnos?
STEFFEN: Mislim, da sem bil prvič v stiku s Paulom Masvidalom leta 2003, to je že dolgo nazaj, ko sem iskal nekoga, da bi kot gost odigral solo na našem prvem albumu. Pravzaprav bi Paul moral odigrati tisti solo, a nekako se ni izšlo, čez čas mi sploh ni več odgovoril. A kot celoten band smo jih spoznali na Brutal Assaultu leta 2009. Igrali so dan pred nami, spoznali smo jih pa v hotelu, kjer smo bili nastanjeni vsi bandi. Bilo je super, saj so tedaj igrali še Atheist, s katerimi smo že bili na mini festivalu, Cynic in še Steve DiGeorgio, ki je takrat igral s Sadus. Bilo je res smešno, saj smo se zjutraj zbudili in šli v avlo, kjer so bili na kupu vsi junaki naše mladosti. Bilo je : »Vemo, kje ste vi! Vam lahko pomagamo do festivala?« (smeh). To je bil res poseben trenutek. Od takrat smo se naključno srečevali, npr. s Cynic smo igrali na festivalu v New Yorku. Steve je v stiku z nami vsemi, igral je tudi na Christianovem solo albumu, pomagal nam je na turneji na Japonskem. Scena je pač majhna in sčasom spoznaš večino ljudi.

OŽBEJ: Torej se je vse to začelo, ko si kontaktiral Paula za solo za vaš prvi album?
STEFFEN: Recimo. A po moje se on tega sploh ne spomni več. Torej edino, kar nam še manjka, je prava turneja s Cynic (smeh).

OŽBEJ: Omenili ste Christianov solo album. Torej, Christian, leta 2011 si svoj solo album Timewrap. Ko sem ga poslušal, se nisem mogal znebiti občutka, da se glasba sliši epsko, kot npr. Ensiferum ali Dragonforce. Seveda je pa prisoten tudi pečat Obscure. Kako se odločaš, katere riffe boš dal v Obscuro ali jih uporabil za svoj solo album? Je v bandu kakšna hierarhija?
CHRISTIAN: Da si se spomnil na Ensiferum in se glasba sliši podobno, je najverjetneje zato, ker smo vsi poslušali in črpali navdih iz bandov osemdesetih in devetdesetih, npr. Yngvie Malmsteen, Stratovarius, Symphony X in podobno. Mislim, da se ni težko odločati, kaj uporabiti za moj solo album in kaj za Obscuro, saj se glasba zalo razlikuje, mislim, da je mogoče en komad na Timewrap, tretji komad, The Tell-Tale Heart, ki bi tudi lahko bil na albumu Obscure. Vse ostalo pa so stvari, ki jih ne bi mogel početi pri Obscuri, npr. kitarske balade, pristni hard rock, power metal, stvari, ki ne bi delovale pri Obscuri. Praktično je album zbirka vseh idej, ki jih nisem mogel porabiti drugje. Mogoče je štiri, pet riffov takšnih, ki bi jih sicer lahko dal v Obscuro.

OŽBEJ: In če bi se moral odločati, kam dati riff? Ima prednost Obscura?
CHRISTIAN: Kot sem že rekel, sta moj solo projekt in Obscura dve zelo različni stvari. Po navadi napišem celo pesem naenkrat , nikoli le posameznih riffov. Na koncu vidim, kam bi uvrstil komad. Čas pisanja glasbe imam ločen – npr. ko smo dokončali Omnivium, nismo bili več v fazi pisanja glasbe in tisti čas sem posvetil pisanju glasbe za svoj solo projekt. Torej, če sem v tem času imel kakšen riff, ki bi sodil v Obscuro, sem ga kljub temu uporabil za svoj solo album. Težko razložim, a praktično vedno vem, katere riffe bom uporabil za Obscuro in katere za solo projekt.

OŽBEJ: Ko že ravno govorimo o tem: imate morda že kakšne nove riffe, ki jih boste uporabili? S tem mislim, Christian, tako tvoj drugi solo album kot Obscurin četrti album?
CHRISTIAN: Moj drugi solo album je skoraj že posnet. Pesmi so v bistvu že končane. Edino, kar manjka, so še nekatere bas linije in ritem kitare. Tudi z Obscuro naj bi drugo leto izdali nov album.

OŽBEJ: Boste dali kak namig, kdaj približno naj bi to bilo?
CHRISTIAN: Raje ne. Vedno se stvari rade zavlečejo. Mi želimo biti zadovoljni s pesmimi, zato si vzamemo čas.
STEFFEN: To je ena od stvari, ki mi je všeč pri tem bandu. Imamo svobodo, da delamo, kar hočemo. Založba nas ne sili, da moramo vsako leto izdati album, izdamo ga takrat, ko smo z izdelkom zadovoljni. Imamo tudi pravico reči, kdaj želimo na turnejo in kdaj ne želimo potovati. To je pravi luksuz.

OŽBEJ: To je dobro slišati. Zanima me še glede vaših naslovnic. Če se ne motim, si ti, Steffen, odgovoren za motive in izvedbo?
STEFFEN: Jaz sem le tisti, ki daje ideje in sprejema glavne odločitve. Glavni grafični oblikovalec je od založbe Relapse, ki že več kot dvajset let oblikuje naslovnice in ostalo za bande kot npr. Nile ali Dying Fetus. Ko smo podpisali z Relapse Records za Cosmogenesis, smo iskali oblikovalca, ki bi naredil dizajn, ustrezen za našo glasbo, a ga dolgo nismo našli, nakar so Relapse predlagali svojega oblikovalca. Poslali smo mu nekaj idej, kako si približno želimo, in naredil je tisto, kar je sedaj na Cosmogenesis.

OŽBEJ: Ste mu namignili, da naj bo tematika povezana z vesoljem ali je bila to njegova ideja?
STEFFEN: V glavnem je bila moja ideja, a praktično je šlo za sodelovanje. On mi je dal ideje, jaz sem rekel ja ali ne, nato sem dal jaz ideje ... Poleg naslovnic smo skupaj oblikovali še notranjost albumov in tudi naše ostale artikle (beri: majice). Vse, kar imamo, je delo istega oblikovalca. Poleg tega je Christian glavni kitarist in skrbi za solaže, zato sem se jaz osredotočil na dizajn.

OŽBEJ: To je dobro, da si ti edini, ki ga to zanima, tako se vsaj ne prepirate, čigave ideje bodo upoštevane. Praktično ti rečeš, kako bo, in to je to.
STEFFEN: Drži. Spomnim se, da je Linus enkrat predlagal dizajn z vesoljem in smrtno glavo, ki ga je želel (smeh).
LINUS: Ja, bila je smrtna glava z rogovi na motociklu. In zgledalo je res smešno, nesmiselno. In ravno zaradi tega, ker je izpadlo tako neumno, sem želel imeti to naslovnico (smeh).

OŽBEJ: To me spominja na Spinal Tap ... (smeh)
LINUS: Točno (smeh). Na srečo do sedaj nikoli nismo imeli prepirov glede izbora. Tudi vsi dosedanji grafični izbori so se izkazali za dobre, z eno izjemo. Pred nekaj leti je bila izdana ena majica z ne tako dobrim motivom ... A v glavnem se nismo obremenjevali s tem, da se je slabše prodajala...

OŽBEJ: Vsi vaši dizajni se nanašajo na tematiko vesolja, razen prvega albuma. Predvidevam, da takrat še niste najbolj vedeli, v katero smer iti?
STEFFEN: Ja, prvo naslovnico je naredil popolnoma drug oblikovalec. Ko smo podpisali z Relapse, smo se odločili narediti t.i. kvadropol. To je koncept štirih albumov, ki sodijo skupaj, tako z vidika barv, dizajna, itd … Je malo piflarsko, priznam, a je nekaj, v čem uživam, vesolju in tem …

OŽBEJ: Glede na to, da smo Paranoid prvi slovenski metalski webzine, je moja dolžnost vprašati tudi nekaj vprašanj, povezanih s Slovenijo. Kar nekajkrat ste že igrali pri nas, zato me zanimajo vaši splošni vtisi o Sloveniji, naši publiki, itd.
STEFFEN: Do sedaj smo igrali le v Ljubljani. Igrali smo tudi na Paranoid Open Air. Saj to je blizu Ljubljane, kajne?

OŽBEJ: Definiraj blizu. Drugače je bilo to okoli 80 km iz Ljubljane. Je to za Nemce »blizu«?
STEFFEN: Ja, to je blizu. V glavnem smo vedno igrali v Gali Hali. Vedno, ko igramo tam, gremo jest nekam, ne spomnim se imena gostilne, neko tradicionalno slovensko jed, ki je kot hamburger, a ni … Kako se že reče?
HANNES: Okus ima kot čevapčiči...

OŽBEJ: Pleskavica?
STEFFEN (smeh): Ja, ja, to je to. Po pleskavici imaš še tri dni tisti okus v ustih, tako da vzameš domov nekaj iz Slovenije.

OŽBEJ: Žal vas moram razočarati, da pleskavica ni naša narodna jed, ampak če že, je to tradicionalna jed naše prejšnje skupne države, Jugoslavije. A v redu, verjamem, da vam malo spremembe ustreza, pleskavica ima res drugačen okus od bratwursta (smeh). V Sloveniji imamo tudi festival Metalcamp, od letos naprej znan po imenom Metaldays. Glede na to, da do sedaj še niste igrali v Tolminu, bo morda prihodnje leto tisto leto?
HANNES: Ne vem. A nisem prepričan, če lahko na tej točki sprejemamo festivalske nastope. Ne vem, odvisno, kdaj bomo začeli s snemanjem albuma ... Lahko traja tri mesce, lahko devet mescev. Nastopi so odvisni od izdaje albuma, ki je trenutno naša prioriteta. V vsakem primeru pa že sedaj na nastopih igramo kakšen nov komad, tako da ljudje že poznajo nekaj pesmi, ki bodo izšle na naslednjem albumu.

OŽBEJ: Dobro, še zadnje vprašanje. Imate za naše bralce kakšno sporočilo, bi še kaj povedali? Mogoče kakšno smešno nemško besedo? In ko smo že ravno pri tem – gleda kdo izmed vas serije, kot so Family Guy, American Dad, The Simpsons...
VSI: Futurama!
STEFFEN: Ja, saj je ta serija podlaga za vse naše dizajne in koncepte (vsi v smeh).

OŽBEJ: Hvala za vaš čas in duhovite odgovore. Uživajte danes na koncertu, jaz zagotovo bom.