REPORTAŽE

25. 6. 2006

Heineken Jammin' Festival

Dirkališče Enza in Dina Ferrarija, Imola, Italija / 17. 6. 2006

Dirkališče Enza in Dina Ferrarija v Imoli sredi junija vsako leto namesto drvečim bolidom Formule 1 odstopi mesto enemu največjih italijanskih glasbenih festivalov, Heineken Jammin’ Festivalu. Daleč od tega da bi tu šlo za metalski festival, gre za nekakšno pomanjšano različico nemškega Rock Am Ring festivala in tako se včasih najde tudi kaj metalskim ušesom prijaznega. Letos je bil to zaključni dan dvodnevnega festivala, na katerem so kot headlinerji nastopili “the one and only” Metallica. Po flopu “svete jeze” je želja videti band v živo nekako uplahnila, a tokratna set lista in poročanja iz začetnih koncertov turneje sta le prepričala, da bi si Metallico tokrat veljalo pogledati. Dvočlanska ekipa je to po zelo dolgem času naredila “the old way” – s “koncertnim” busom; če že gremo slaviti stare čase, naj bo to na način, ki smo ga prakticirali v “starih” časih.
Program na glavnem odru se je začel ob pol tretji popoldanski uri, a cilj je bila tokrat le Metallica. Zaradi tega sva tudi na ciljno ravnino dirkališča, ki je vodila proti odru stopila šele okoli pol šeste ure, ob začetkih nastopa Lacuna Coil. Od prihoda avtobusa do takrat se je bilo bolj prijetno prepuščati užitkom, ki so ga nudili izdelki (oziroma en) glavnega sponzorja festivala in to v prijetni senci pod krošnjami dreves, ki so pokrivale prostor simpatičnega bara na poti proti vhodu. 3,60 EUR za 0,66 l zelo hladnega pa je za italijanske razmere tudi zelo ugodno, tako da se nam res ni nikamor mudilo; Amphitrium, Trivium, Living Things – kdaj drugič. Ob prihodu na samo prizorišče pa je bilo že takoj jasno, da je ta festival organizacijsko čisto nekaj drugega kot Gods Of Metal; čisto vse je bilo na neprimerljivo višjem nivoju, sploh nisi imel občutka, da si v Italiji. Ob kopici obstranskih dejavnostih je bilo moč igrati celo košarko in nogomet (postavljenih je bilo nekje osem košev in tri, štiri manjših nogometnih igrišč).
Že med Lacuna Coil je bil zvok enkraten, na ostalih festivalih tudi headlinerji nimajo takega, pod odrom pa je bilo že res ogromno ljudi. A Italijane na odru smo tokrat pustili ob strani, naslednji cilj je bila “Area Beach”. Super plaža z veliko sence, ležalniki, mivko, barom, le voda je manjkala. Idilo je motil le hrup nekih italijanskih nu “jump” coreovcov, ki so igrali na bližnjem malem odru. Lacuni Coil so sledili Avenged Sevenfold, “naslednja velika metal stvar” iz ZDA. No, v bistvu so čez lužo že veliki in malo sem šel pogledat, zakaj je temu tako. Tipi zgledajo kot mešanica Backyard Babies in Mötley Crüe, glasbeno pa so nekje med heavy/speed/melodic/glam/power metalom in punk rockom. Ali bo to samo nek instantni ameriški “ teenager success” produkt ali pa dejansko bo kaj iz njih, bomo videli. Prvi vtisi tu sploh niso bili slabi, zelo dobro so odigrali Pantera klasiko Walk; a ogledal sem si le del nastopa, tako da kaj več ne bi mogel reči. Žal je bila vrnitev na “Area Beach” kratkotrajne narave, ta prostor so skupaj z “Area Relax” in “Area Sport” kmalu zatem zaprli in potrebno je bilo oditi na koncertno prizorišče. Naslednja ura je tako minila ob spremljanju britanskih glam rockerjev The Darkness. The Darkness so bili čisto zabavni, vendar če naj bi to bili neke nove zvezde, rešitelji rock n’ rolla ali karkoli že, potem se rock n’ rollu ne piše kaj dobrega. To ni ravno show band (enako velja za frontmana Justina Hawkinsa), kar je bilo v nasprotju s pričakovanji; ob največjih hitih so že naredili pravo vzdušje, ostalo pa je bila bolj neka srednja žalost. Preveč so vlekli nekatere komade, pri katerih se je tudi zdelo, da jih folk ravno ne pozna najbolje. Daleč največji žur in najbolj huronski odziv je bil pri AC/DCjevi Highway To Hell (odpel jo se basist) in začetni del Thunderstrucka, ki je sledil takoj za njim.
The Darkness so bili predzadnji band dneva, a na zadnjega je bilo potrebno počakati malo dlje kot običajno – dve uri. Najbolj pomembna postranska stvar na svetu je za Italijane v tem mesecu seveda postala najbolj pomembna, še posebej če jo igrajo Azzuri. Na vseh velikih enkranih ob in na odru se je začel neposredni prenos tekme drugega kroga predtekmovanja na Svetovnem prvenstvu med Italijo in ZDA. Italijani so zelo čustveno in burno spremljali tekmo svojih ljubljencev, za njih neuspešen remi (1:1) pa so vseeno kaj hitro pozabili. Deset, petnajst minut po končani tekmi so iz zvočnikov že prišli znameniti zvoki The Ecstasy Of Gold, uvoda v nastop Metallice.
Že začetek s Creeping Death je nakazal, da bosta naslednji dobri dve uri v znamenju velikega spektakla. Začetne težave z zvokom (bilo je prepotiho; »volume, volume« so opozarjali Italijani) so bile hitro odpravljene, vse ostalo je bila perfekcija, vključno z mogočno zvočno in vizuelno produkcijo. Edina slabša točka je bil »New Song«, nov še breznaslovni komad, ki je že nastal med snemanjem novega albuma in ga na tej turneji premierno predstavljajo v živo. Komad se kljub temu da ni brez solaže zdi na ravni St. Anger materiala, dolg, razvlečen, z medlimi vokalnimi linijami, skratka nič posebnega. Na srečo so Metallica na odru v veliko boljši formi kot v studiu. Band deluje izredno kompaktno, suvereno obvladuje položaj na odru in ogromno množico pod njim; Metallica je pokazala, da je pravi stadionski band. Odigrano je bilo praktično brezhibno, James je bil v odlični vokalni formi, ritem sekcija je rušila, Kirk pa je zelo prefinjeno odsoliral. Vzdušje je bilo skozi cel nastop naelektreno, Jamesa je vseskozi, še posebej pa pri komadih iz Black albuma in One (uf, kako je pokalo) spremljalo več desettisoč back vokalistov. Nič ni bilo opaziti, da bi vročina publiko kaj zdelala. Vsem odigranim hitom navkljub je vrhunec nastopa definitivno predstavljal v celoti odigrana ena največjih klasik metala, Master Of Puppets, ki letos »slavi« dvajseto obletnico izida. Fenomenalno!
Set lista Metallica: Creeping Death, Fuel, Wherever I May Roam, New Song, The Unforgiven, Battery, Master Of Puppets, The Thing That Should Not Be, Welcome Home (Sanitarium), Disposable Heroes, Leper Messiah, Orion, Damage Inc., Sad But True, Nothing Else Matters, One, Enter Sandman, Last Caress, Seek & Destroy.

SORODNE VSEBINE:
7. 12. 2006Metallica / Novice
21. 7. 2009Metallica / Novice
11. 6. 2005Trivium / Novice
6. 8. 2012Trivium / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
28. 10. 2021
KoD: Smrt, Terminal Disease, Conventus Cerris
Orto Bar, Ljubljana
30. 10. 2021
Cowboys From Hell
Mladinski center Brežice
30. 10. 2021
Decline The Fall, Guattari, Ghost of Veronica
Center mladih Koper
30. 10. 2021
Graveyhard, Terminal Disease
Dvorana Gustaf Pekarna, Maribor
31. 10. 2021
Noč mrtvih: Uporabniki
Mladinski Center Krško
5. 11. 2021
Degress, Anti Slaughter
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana