FKK 2010 – Festival kreativnih kitaristov & Lady's First

Septembra smo ljubitelji trših zvokov v Kranju kar nekajkrat uslišali poziv k obisku kulturnih prireditev. V okviru 4. celotedenskega Downtown festivala sta med vidnejšimi dogodki v dotični sferi odmevala FKK – Festival kreativnih kitaristov ali po domače Kitariada ter nekaj dni kasneje še samostojni koncert Lady's First kot otvoritveni akt nove sezone četrtkovih Metal Up Your Ass večerov.
Petkova Kitariada je bila logično nadaljevanje vseh preteklih istoimenskih spektaklov, ki so se v Kranju sicer odvijali na Primskovem, prej so jo poznali v Mariboru, pojavila pa se je že v sedemdesetih letih in gostovala na območju celotne Jugoslavije, podobne različice pa poznajo tudi drugod po svetu. Poleg rednih uveljavljenih bobnarskih in bas klinik tovrstni dogodki nudijo nekoliko drugačen pristop, saj je relacija band – poslušalec nekoliko bolj odprta, bolj kot tekmovanje pa gre za priložnost, da se mladi pod odrom tudi kaj naučijo oziroma se navdušijo za inštrument ter tako produktivno izkoristijo svojo energijo in čas. Te dni je prevladovalo neodločeno oblačno vreme z občasnimi padavinami in do samega začetka je bilo v zraku čutiti vprašanje, ali bo pravzaprav sploh prišlo do izvedbe. Udeležba na nepokritem dogodku je bila morda zato nekoliko skromnejša kot v preteklosti, res pa je tudi, da glasbeniki, ki so se ta večer predstavili, šele dobro osvajajo občinstvo. Zaradi naštetega sem zamudil nastop prvega glasbenika Nejca Paniča, mnenje gledalcev pa povzame ta komentar: »Prvi glasbenik je igral flamenco in to odlično. Videlo se je, da nima na pamet naučenih for, ampak je igral po občutku. Najboljši kitarist večera, ki pa ni zmagal zaradi agresivnih debilov v publiki, ki so hoteli glasbo prejšnjega tisočletja (rnr).«
Sledil je Simon Šubic, ki je ravno te dni še povečal svoje izkušnje z nastopom v tujini kot zamenjava kitarista skupine Metalsteel, z njihovim basistom Matejem Sušnikom pa je tokrat predstavil svoj solo material in odigral Bucketheadovo priredbo. Od vseh nastopajočih ta večer nastop ocenjujem kot najbolj doživet, saj je trio enakomerno suval z vseh strani, a vseeno pustil največ pozornosti kitari, čeprav bi katerikoli izmed treh glasbenikov lahko navdušil. Glede na naslednika tehnika in hitrost nista bili prvotnega pomena, šlo je bolj za odraz celovite sposobnosti pisanja pesmi, posebej pa ostane v spominu sama drža oziroma prisotnost na odru, ki izraža dosti tega, kar današnjim kitaristom manjka. Poleg razgibavanja prstov smo tako bili priča sodelovanju celotnega telesa, ki se zvija po melodiji, zraven sodijo tudi obrazne poteze in skratka vse, kar poslušalca prepriča, da mora biti dober glasbenik eno z inštrumentom in trenutkom, da v svojem delu resnično uživa in je tam s srcem, glasba pa mu služi kot portal, skozi katerega se nam izpoveduje. Posebej lepo so izpadle umetne harmonije, ki ob ravno pravšnjem delayju prepričajo, da kitara resnično kriči in sporoča glasbenikovo vizijo.
Setlista: By Train, Tina Drives, Soothsayer (Buckethead).
Nadaljeval je primorski hitrostni rekorder Martin Favento, ki sem ga prvič opazil med nastopi skupine Wild Ones, kjer nikakor ne ostaja skrit v ozadju, temveč z vsakim dotikom kitare požanje val navdušenja. Nastop je bil nekoliko bolj statičen, a me pri tej hitrosti to ne čudi. Poleg nekaj ducatov lepo naučenih fint, ki so dostopne le najbolj zagrizenim, pa nam je nudil tudi vpogled v to, kako naj bi dober glasbenik sam doma vadil in pilil tehniko do popolnosti; namesto ob spremljevalni ekipi je namreč igral ob posnetih bobnih in ostali glasbeni spremljavi. Kdor je že stal na odru se zaveda, da je za tako početje potrebna velika mera jajc, saj se glasbenik ne more skriti za človeške napake ostalih članov, pač pa tekmuje z računalniško natančnostjo matrice v ozadju. Morda je bilo zato čutiti kanček treme, ki je mojega favorita na čase malo vrgla iz ritma, pa tudi sicer ne zvočno ne kako drugače solo nastop ni bil blizu tistim v matični skupini, a vseeno dovolj dober, da sem prispeval svoj glas.
Setlista: Prog (Michael Angelo Batio), Black Magic (Reb Beach), Missing You (Martin Favento), Let's Jam! (Martin Favento).
Stilsko mi je bil zadnji kitarist Matjaž Strehar manj všeč, zato sem dobršen del nastopa izpustil. Tipične metalske prijeme so zamenjali zvoki bluesovskih in jazzovskih lestvic, distorzija se je umaknila čistejšemu zvoku strun, tisoč in ena izpeljava pentatonike je napolnila prostor in pritegnila popolnoma drugačen profil poslušalcev. O zvoku skupine pa naj podam še naslednji namig; Cow&Chicken theme song! Peti kitarist večera je iz meni neznanih razlogov odpadel.
Po preštetih glasovih je zmagal Simon Šubic, 10 evrov, ki smo jih odšteli za vstopnico pa je upravičil nastop skupine Srečna mladina. Do začetka nastopa samega sem bil prepričan, da bomo gledali band v slogu Zablujene generacije, a moje domneve ne bi mogle biti bolj zgrešene. Šlo je za eksperimentalni ansambel, ki je žanrsko težko opredeljiv in se sprehodi med bolj ušesom prijaznimi melodijami pa do tja, ko je od alkohola utrujeni glavi že malce težko slediti. Celoten dogodek je bil tekoče izpeljan, a ob nasičenosti koncertne scene sigurno ne eden tistih, po katerem bi se še nekaj dni tresel od sreče.

V tem času je prav tako potekala predvolilna kampanja in vsak župan tako v Kranju kot v drugih evropskih mestih se spopada z vprašanjem, kako oživeti mrtva mestna jedra, ki so posledica selitve trgovskih obratov na obrobje in nemara odgovor leži prav v teh kulturnih dogodkih. Vendar pa ne morem mimo dvojnosti meril naše države, ki bi hkrati spodbujala gospodarsko in kulturno dejavnost in na drugi strani z enako mero surovo mlatila po ljudeh, ki tovrstne dejavnosti upravljajo. Že prepogosto sem priča dogodkom, ki so bodisi prekinjeni ali pa vsaj zamorjeni z obiskom nepovabljenih gostov v uniformi, ki malo po občutku malo pa po navodilih širijo slabo voljo ter iščejo razloge za pisanje kazni. Tako se človek, ki živi v dobri veri, da dela nekaj pozitivnega s tem, ko nudi delovna mesta in daje življenje ulicam v tem času resnično upravičeno sprašuje o smislu svojega početja, saj delati avtomatsko pomeni grešiti in biti izpostavljen nadlegovanju avtoritete.
V naslednjih dneh je zaradi vremena odpadel nastop skupine Demolition group, v sredo smo si pod milim nebom v družbi ogledali slovenski film Čas brez pravljic, metalci pa smo bili zopet lepo vabljeni na četrtkovo otvoritev metal večerov z Lady's First. Večer je tokrat za 5 evrov vložka ponudil nekoliko manj kot prejšnja leta, ko smo na dvorišču lokala gledali zveneča imena domače metal scene, z vrha glave Sabaium, Metalsteel, Scepsis, Penitenziagite in v tem redu dalje. Tokratni band sicer pretežno osvaja publiko, ki se zbira na moto piknikih. Zato sem imel glede primernosti izbire za ta dogodek sprva pomisleke in očitno nisem bil edini, saj je se je zbralo le okoli 40 obiskovalcev, ki so bili pripravljeni odšteti vsoto. A nič ne de, band je svoje poslanstvo opravil z odliko, svoj prihod na oder pa so naznanili s klasičnimi Iron Maiden riffi. Spočetka sem imel občutek, da ritmično niso povsem stabilni, a so se na polovici prvega komada na odrskih deskah že udomačili. Izbor priredb je zaobjemal klasični repertoar playliste povprečnega heavy metal navdušenca in tako se je band z izvedbo inštrumentalno in vokalno približal originalnim zapisom z albumov. Implementacija lastnih pesmi, ki nikakor niso slabe, je sicer pustila mlačnejši vtis, saj se v koncept priredb niso najbolj koherentno ujemale. Med vso tisto uporniško zbirko ljubezenski radijski rock nekako ni našel pravega mesta. Kitarski duo se je izkazal v točnosti pri vseh solažah, večino katerih je odigral Blaznik in spet dokazal, da nikakor še ni za v pokoj. Basist mi je deloval nekoliko izgubljeno, kot da vseh priredb še ni docela osvojil, med avtorskimi komadi pa je pokazal nekaj zanimivih linij. Velikanu za mikrofonom gre pohvala v vseh srednjevišinskih vokalnih delih, kjer se je resnično odrezal v imitaciji Halforda, Dickinsona in ostalih priredb ter nekoliko manj pri izvedbi zlajnanega Paranoida skupine Black Sabbath; a tu govorimo o tako specifično zadetem vokalu, da je kritika brezpredmetna. Kljub odlični glasbeni izvedbi sem pri bandu pogrešal nekaj sočnosti v nastopu, saj je bilo dogajanje na odru pretežno statično, videti je, da se v glavah nastopajočih ne dogaja metalska revolucija, kar je videti in občutiti s strani mlajših ansamblov. Glavo stavim, da pevec še ni razkril vsega talenta in verjamem, da bi se zlahka iztrgal iz povprečja z le malo več energije na odru in kakšnim divjim visokim »screamom«; nekako imam občutek, da še ni odkril tiste svoje posebnosti. Kljub prizadevanju banda pa je publika ostala skozi celoten nastop, ki je bil ločen s krajšimi pavzami, mlačna in brezvoljna, brez potenciala, da bi se razvil žur kot poprejšnja leta. Metalci smo v prihodnjih dveh dneh odštevali še po 12 evrov na dan za Metalfest na Bazenu, tako da me otopelost in malo številčnost publike zadnje čase niti ne preseneča.
Osebni »highlight« večera je predstavljala priredba Iron Maiden Fear Of The Dark, ki je bila odigrana nekoliko po svoje z dodanimi tercami na kitari in vokalu, kar je izpadlo še posebej perfektno in me čudi, da tega niso odkrili že avtorji ob pisanju glasbe. Posnetek si lahko ogledate na spodnji povezavi.
Setlista: High machine, Criminal, Hate Me, 911, Lady, The Game (avtorske), Kap po kap, Motori (Divlje jagode), The Trooper, Hallowed Be Thy Name, Fear Of The Dark (Iron Maiden), Highway Star (Deep Purple), Killing In The Name Of (Rage Against The Machine), Sweet Child O' Mine (Guns N' Roses) Ace Of Spades (Motörhead), Tush (ZZ Top), Breaking The Law (Judas Priest), Paranoid (Black Sabbath).