REPORTAŽE

7. 6. 2011

Keep It True XIV

Tauberfrankenhalle, Nemčija / 29. - 30. 4. 2011

Sedaj že kultni festival, poimenovan Keep It True (ljubkovalno oklican kar KIT), je letos dopolnil 14. cikel obstoja. Športna dvorana Tauberfrankenhalle, locirana nekje med južnim in srednjim delom Nemčije, vsako leto za nekaj dni pripada metalcem. Metal glasba je zelo zahteven (ekstremen) »šport«, zato je poslušalcem dotične glasbe prizorišče kot pisano na kožo. Glede na vremenske razmere, ko se več ali manj vsako leto »tisti zgoraj poščije« na črnomajčnike, je festival v zaprtem prostoru dobrodošla stvar. Festival slovi po (i)zboru najboljših oziroma najbolj zanimivih underground metalskih skupin, ob katerih se s krvjo zapriseženim ljubiteljem le-teh lahko pocedijo sline, kot levinjam pri opazovanju antilop. Letošnji je bil predvsem v znamenju pevcev. Ti so vzbujali največ dvomov, zanimanja in pričakovanj – tako pevskih sposobnosti kot vizualnih. Odpovedi nekaterih nastopajočih so žal stalnica tega festivala. Tako smo se morali letos predčasno posloviti od zanimive mlajše skupine Vektor ter Ostrogoth, in nenazadnje (redke) navzočnosti pevca Johna Cyriisa. Kljub temu je bil (preostali) arsenal dovolj močan in mogočen. Tudi najbolj zagrizenim, »mačo« metalcem z majicami brez rokavov, se zašibijo kolena ob omembi nastopajočih. Poskrbljeno je bilo, da neodvisno od vam najbolj priljubljene zvrsti, seveda v okvirih glavnih/dominantnih (pod)zvrsti metala, vsakdo pride na svoj račun (mišljeno v prenesenem pomenu). Precej poudarka je bilo tokrat na zahodnih čezoceanskih skupinah, s kanadsko silo v obliki Sacrifice za dosmrtne thrash metalce, ter Death Dealer, ki enako ponujajo heavy metalcem. Iz mogočnih Združenih držav Amerike so prišle še mogočnejše skupine, Vicious Rumors, Crimson Glory, Masters Of Metal (ki so pravzaprav postava Agent Steel in Rick Mythiasin za mikrofonom, namesto predvidenega Cyriisa) ter nekatere kultne (stare) zasedbe: Bitch, Sledge Leather Project, Damien Thorne, Malice, z Daljnega vzhoda pa Metalucifer. Izbor skupin je bil bolj pisano obarvan kot en teden prej velikonočna jajca.

Čez tretjino dvorane se razteza metal market, ki je vedno »večji od življenja« (tudi oblačila z letos estetsko čudovitimi motivi nastopajočih skupin), a tokrat tudi večji od denarnice, zato se je bilo mogoče bolj osredotočiti na nastopajoče. Prvi »metek« v petek so bili Alpha Tiger, precej nepoznana nemška skupina, ki je nadomestila odpovedane Vektor. Njihov prvenec Man Or Machine je izšel ravno na prvi dan festivala. Več pozornosti so pritegnili z dobro izvedbo priredbe Queen Of The Reich (Queensryche), med drugače hitrejšim avtorskim, speed/thrash orientiranim repertoarjem.
(Pretirani) Pokloni, ki jih je bil deležen preminuli Ronnie James Dio, so se začeli pri naslednji skupini, ki je obenem tudi začela festivalsko »odisejo« starejših old-school bandov, Hellhound. Naslova izbrane pesmi pa niti ni potrebno omeniti (če pa ima slučajno kdo pomisleke, izbrali so Rainbow klasiko Kill The King). Enako pri Damien Thorne, če niste bili ljubitelj te skupine že prej, potem tudi sicer soliden nastop tukaj tega ne bi spremenil. Minljivo.
Pri Bitch so se bolj kot ušesa pasle oči, predvsem na osprednji osebnosti skupine, pevki »Betsy Bitch«, ki je bila vključno z Wendy O. Williams več kot očiten navdih za (metalcem verjetno bolj poznano) The Great Kat. Nič šokantnega pri nastopu, kot naj bi se to dogajalo na njihovih nastopih nekdaj, razen če se vam zdi šokanten Catwoman kostum na dobro ohranjeni petdesetletnici, ki ni zapustila osemdesetih let.
Po Brocas Helm je nastopil čas za Breaker, še en ameriški band. Breaker so v Nemčiji še vedno kultni in publika je več kot nazorno pokazala, kako jih ima rada. Doživeli so lep sprejem, energija na odru pa je v nasprotno stran oddajala toliko moči, da je celoten nastop potekal v odličnem nasprotnem ognju klasik in kričanja.
Sledili so jim Griffin. Ja, uganili ste, US heavy metal band. Veliko ljudi se je veselilo komadov z najznamenitejše plošče Fight Of The Griffin in kljub temu, da je bil William McKay na odru edini originalni član zasedbe, je band izgledal »griffinovsko« do zadnjega. Spremljajoča zasedba Roxxcaliber je očitno zamenjava za polovico bandov Keep it True, ki imajo samo enega originalnega člana. Tudi tu so se v vloge dobro vživeli in dostavili doživet nastop (basist je takoj po nastopu prijel kamero in do konca festa ostal v vlogi snemalca pod odrom).
Vicious Rumors so aprila 2011 nekaj povsem drugega kot na turneji za prejšnji album, od katerega je preteklo pet let. Vrnili so se z močnim novim albumom Razorback Killers ter unikatnim (neponovljivim) nastopom. Nastop je bil izreden tako po tematski zamisli (šlo je za poklon njihovemu bivšemu preminulemu pevcu Carlu Albertu, Tribute To Carl Albert), kot tudi odlično izvršen. Posebna smetana pa je bila prisotnost in pevske sposobnosti Carlovega sina Kevina Alberta, ki je odpel (nekaj) pesmi, pri katerih se je izkazalo, da jabolko ni padlo daleč od drevesa. Ne le, da je bil izbor pesmi raznolik, a v okviru »klasičnih« albumov, od Digital Dictator do Word Of Mouth, na katerih je pel Carl (v kontekstu poklona), vključno z dvema novima, je band premogel toliko energije, da bi napolnil še jedrski reaktor, kaj šele to halo. (Darijan)
Vicious Rumors so kljub pogostosti na odrih širom Evrope (in tako tudi za naše oči) bili eden izmed treh bolj pričakovanih bandov festivala. Zakaj? Za nastop so potrdili prihod sina legendarnega Carla Alberta (r.i.p, 1995, prometna nesreča), Kevina. Kot da to ne bi bilo dovolj, so s sabo pripeljali še dve legendi: Marca McGheeja (kitarist na vseh »mega mojstrovinah«, Digital Dictator, Welcome To The Ball, Vicious Rumors, Word Of Mouth itd.), ki je povrh vsega še nadodličen back vokalist, in Tommyja Sisca na basu. Band je takoj na začetku udaril s klasiko Digital Dictator, dvorana je ponorela, perfekten zvok pa je dodal »piko na i« (zvok vseh ostalih bandov je bil obupen, res neverjeten manko). Kevin je skozi ves nastop ohranjal duha svojega očeta, odlično je odpel prav vse linije. Lady Took A Chance, Ship Of Fools in Don't Wait For Me so sledile, nato pa je Kevin očeta počastil z nesmrtno The Voice. Carl Albert je dejansko bil »THE Voice«, njegov sin pa se ni zavedal, kako »velik« in popularen je bil njegov oče, sploh v Nemčiji. Prav vsak prisoten metalec v publiki je vzdignil roke in pritrdil, da je Kevin izpolnil nemogoča pričakovanja. Band je posebnemu setu navkljub odigral dva komada z nove plošče Razorback Killers, z novim pevcem Brianom Allenom. Let The Garden Burn in Murderball sta dodatno razgrela publiko, pevec, ki je bil dobro podkrepljen s slovenskim pivom, pa je nalogo opravil odlično. Nato je »nov band« zopet zapustil oder, Kevin je prišel nazaj, odpel še tri komade, se zahvalil in Vicious Rumors so sestopili. Neverjeten nastop neverjetne skupine (še vedno podcenjene), ki ga verjetno ne bo mogoče nikoli več doživeti (vsi, ki smo bili tam pa ga bomo na srečo lahko še dolgo podoživljali). (Tilen)
Setlista: Digital Dictator, Out Of The Shadows, Down To The Temple, Dust To Dust, Murderball, Let The Garden Burn, Abandoned, You Only Live Twice, The Voice, The Lady Took A Chance, Worlds And Machines, Ship Of Fools, Hellraiser, Ministry Of Fear, Don't Wait For Me.
Večer so zaključili Masters Of Metal, ki so praktično možje postave iz skupine Agent Steel in pevec Rick Mythiasin (iz Steel Prophet) za mikrofonom. Preimenovani izključno za ta(kšne) trenutek(/ke), v takšni zasedbi, so se odločili izpeljati koncert, raje kot ga odpovedati, saj bi morali nastopiti s pevcem Johnom Cyriisom, a se ta ideja ni uresničila. Odpoved bi bila blasfemična, glede na doživeto. Z Rickom na vokalu se Agent Steel sprehajajo nekje med klasičnim obdobjem ustvarjanja v osemdesetih (ko je pel Cyriis) ter reunionom (s pevcem Brucem Hallom) v začetku novega milenija. Rick se nevarno približa visokim frekvencam prvega ter nizkim udarcem slednjega pevca. Barvit repertoar je vseboval pečate tako iz prvega obdobja kot iz obdobja ponovnega vstajenja, kar je na srečo zagotovila tudi primerna dolžina njihovega nastopa. Rick se je na oder prikazal z zelenimi očali, za katera mi ni povsem razumljivo, kaj so predstavljala(sumim pa na nezemeljska bitja) in kaj je z njimi počel v resnem bandu, a so me spominjala na Zelenega Goblina. Precej posiljeno in osladno so delovali tudi nagovori občinstvu, ki jih je žal imel kar precej, glede na tehnične težave. Glasovno je kar lepo obdarjen, besedila pa se je do sedaj naučil na pamet in jih ni potreboval (več) na papirju. Predstavili so nov komad, Tomb Of Ra, odigrali instrumental The Day At Guyana ter kar dve priredbi(!), od katerih je ena bila zmes (medley) Children Of The Sea (Black Sabbath, na albumu jo je odpel Dio), The Last In Line in Stand Up And Shout (obe Dio). Po tem dokaj stereotipnem poklonu Diu (ki pa je glede na izbor pesmi le nekoliko drugačen od preostalih množičnih poklonov), pa še The Ripper (Judas Priest), kjer se jim je kot gost za mikrofonom pridružil (še) James Rivera. Sicer dobro izvedbo te klasike (če so vam všeč vse bolj pretirani kriki Rivere) je pospremil čuden začetek in enako čuden konec. Za začetek (anti-)Cyriis nagovor, za konec pa se je zazdelo, da kar ni hotel zapustiti odra. Starejše pesmi ob Rickovem petju zvenijo precej bolje (kot s Hallom), posebno omembo pa si zasluži balada The Traveler, ki jo prav z njim lahko spet igrajo. Odlično izvedbo so nekajkrat drastično zmotili poki iz zvočnikov (še več tehničnih težav), kar je pri blagodejnih baladnih zvokih še toliko bolj moteče. Občinstvo je dvakrat klicalo band nazaj na oder, a se v drugo niso vrnili.
Setlista: (The Calling), Agents Of Steel, Never Surrender, Unstoppable Force, Nothin' Left, Children Of The Sun, Know Your Master, Traveler, Ten Fists Of Nations, Rager, Children Of The Sea / The Last In Line / Stand Up And Shout, The Day At Guyana, Guilty As Charged, Tomb Of Ra, The Ripper, Bleed For The Godz.

Oder so v soboto krstili Italijani Sign Of The Jackal, za katere nismo vedeli kaj pričakovati, saj se imenujejo enako kot album skupine Damien Thorne. Je to mutacija slednjih, cover band ali povsem druga skupina, ki stoji na lastnih nogah? Slednje. Ni zvenelo slabo za italijanske standarde … Verjetno je za to zaslužen neposreden heavy metal pristop, brez power M(et)alizia osladnih vložkov.
Enforcer, Saracen in Metalucifer so ostali prezrti. Čeprav so bili Saracen od trojice verjetno najbolj zanimivi, s posebnim programom, s katerim so se osredotočili na prvenec Heroes, Saints & Fools iz davnega leta 1981, me je najbolj zanimala japonska »velesila« imenovana Metalucifer. Skupina, katere glasba je (pod)povprečna, izvedba na odru pa nadpovprečna; saj bi rekel, da so cirkusanti, a ne želim biti žaljiv do teh šotorskih umetnikov. Metalucifer si prizadevajo biti parodija na heavy metal, a do inteligentnega izvajanja le-te jim manjka lasten pečat. Na misel prideta kralj in kraljica, imenovana Tankard in Anvil. Osladne harmonije, namerno pretirani (in prisiljeni) falsetto in kriki, sladkorna pa zagotovo ne uide še ob pocukranih besedilih. Le poglejte naslove komadov v setlisti ... ljubi ali sovraži.
Setlista Metalucifer: Heavy Metal Ironfists, Heavy Metal Drill, Heavy Metal Bulldozer, Heavy Metal Revolution, Heavy Metal Samurai, Warriors Ride On The Chariots, Heavy Metal Chainsaw, Heavy Metal Hunter.
Kanado so zastopali Death Dealer in kultni thrasherji Sacrifice. Death Dealer so se davno nazaj preimenovali v Deaf Dealer in pod tem imenom izdali precej bolj poslušljiv (oziroma razviti) heavy metal kot Death Dealer. Repertoar je torej vseboval pesmi iz obdobja Death Dealer. V tej obliki precej minljiv nastop, menim pa, da se pod imenom Deaf Dealer ne bi tako končalo.
Sledili so kanadski rušilci Sacrifice. Leta 1994 so sicer razpadli, po ponovni združitvi (saj veste, v zadnjih letih so se ponovno združili vsi bandi, ki so kadarkoli obstajali) pa so prišli ekskluzivno za Keep It True prvič v Evropo. Res je, da so Sacrifice (from the land of ice) kultni thrasherji, a žal njihove pesmice (v živo) trpijo za množičnim sindromom, ki ga bom poimenoval »neposlušljivost«. Kar se obnese na albumu, se ne obnese vedno tudi pri izvedbi v živo. Saj ne, da bi bil nastop slab, nikakor, le obsojen je na peščico najbolj zapriseženih oboževalcev. Obe skupini naj bi (sta) prvič nastopili v Evropi. Za Death Dealer je to nekako razumljivo (pod tem imenom), za Sacrifice pa je očitno to le žalostno dejstvo. S tem so Sacrifice le še en dokaz, da so (odlične) skupine iz Kanade (bile) zapostavljene. Američani so vedno imeli prednost ... (Darijan). Odličen izbor komadov je poskrbel za rušenje med publiko, mosh se je lepo razvil, večina ljudi je sodelovala, klasikam pa so dodali še nekaj novejših z The Ones I Condemn. Odlično. (Tilen)
Ob nepojavitvi Cyriisa je bila naslednja »fatalna« ženska, najboljša pevka v metalni glasbi (in tukaj ne sprejemamo ujetnikov!), največji magnet za ušesa ... in oči. Leather Leone z zasedbo Sledge Leather Project izvaja Chastain klasike. Zlahka bi se slišalo kot želja po morebitnem zaslužku, kot paša krave na stari slavi, če ta dama ne bi še vedno dobro pela! Osnovala je novo skupino in piše nove pesmi. Ne glede na to, se (ji) verjetno ne bi dobro pisalo, če bi se pojavila brez šopka pesmi Chastain. Tako se je sprehodila skozi celotno glasbeno pot. Od Chastain, Leather (pod tem imenom je izdala samostojni album, katerega producent pa je bil David T. Chastain – prvi mož skupine Chastain), Malibu Barbi do Sledge Leather. Kolikor je njen glas (in stas) še v formi, pa se je po vratu kitare iskal kitarist, katerega mašila so morali vsi preostali člani »odmašiti« kakor so vedeli in znali. Ženska trojica (bobnarka, basistka in pevka) je navdušila, moški kitarist pa se ni povsem dobro obnesel, a v sklopu vseh se je nekako dalo razločiti, kaj igrajo. Leather pa ... kot da ves ta čas sploh ni nikamor odšla. (Darijan)
Oder so izpraznili, zamenjali činele na bobnih, kitarska oprema je ostala ista, nov backdrop in oder je bil pripravljen za Leather. Ženska, ki se ji je glasbeni cirkus tako zagnusil, da niti slišati ni hotela zanj, se je vrnila v Evropo po dveh desetletjih (in več). Larry Howe (bobnar Vicious Rumors, odigral pa je bobne na zadnji studijski plošči Chastain ter bil osem let poročen s Kate French, naslednico Leather na vokalu) mi je zaupal, da je Leather zopet stopila na oder zaradi naslednjega (napisal bom le pomembnejše dele zgodbe, tisti, ki jih ne zanima, naj preskočijo). Na Headbangers Open Air je do Larryjaa prišel organizator fest Olli in rekel: »Hej Larry, igral si v Chastain, jaz pa hočem Chastain reunion, bi lahko šel do Leather v San Franciscu in ji to povedal.« Larry je odgovoril, da Chastain reuniona ne bo, lahko po poizkuša najti Leather in jo prepričati v nastop s spremljevalnim bandom. Čez en teden je našel Leather Leone na kliniki za živali, kjer je delala kot medicinska sestra ter jo vprašal, če je zainteresirana odpeti nekaj Chastain komadov in priti v Nemčijo na dopust. Odgovorila je da ne, da nikoli več ne bo stopila na oder, da je metal ne zanima in da še vedno noče več slišati za Chastain, zdaj ali kadarkoli v prihodnosti. Larry ji je rekel, naj premisli in ga pokliče v roku enega tedna, da ima še vedno fane in da jo ljudje hočejo videti. No, po tednu premisleka ga je poklicala in rezultat je bil viden na Keep It True. Larry je skozi ves nastop stal ob odru, kot ponosen oče (dodal pa je še, da je edina MILF, s katero bi rad imel opravka), Leather pa nikakor ni razočarala, kaj razočarala, bila je odlična. Glede na to, da mi Chastain glasba nikoli ni ustrezala (z izjemo nekaj komadov), njen glas pa vedno, je dejstvo, da na odru ni bilo Davida Chastaina bilo čisto sekundarno. No, ob njej je zato stal sicer hipijevsko nesposoben kitarist (ki ga medtem že ni več v bandu),ter basistka, za bobni pa feministka Sledge, s katero je Leather že igrala v preteklosti. Odprli so z Ruler Of The Wasteland, odigrali še nekaj Chastain komadov kot Voice Of The Cult, videospotovsko For Those Who Dare ter seveda klasiko Angel Of Mercy (ki so jo priredili Hammerfall pred devetimi leti in večina nas je takrat prvič slišala za Chastain). Odigrali so še nekaj komadov (eden od teh je bil posvečen Diu) in zapustili oder. Leather je glasovno na najvišjem možnem nivoju, ženska ni zgrešila niti enega tona, glas je bil močen in razločen, znamenito raskav in kovinsko metalski. Odlično (kar pa žal ne moremo trditi za band, z izjemo svetlih trenutkov bobnarke). (Tilen)
Setlista: Ruler Of The Wasteland (Chastain), For Those Who Dare (Chastain), Insane Again (Sledge Leather Project), Back To Drag You Home, When The Lightning Strikes (Malibu Barbi), Metal Up!, Angel Of Mercy (Chastain), Operator, Something In This Life (Leather), Voice Of The Cult (Chastain).
Na odru so potem razgrajali še stari (zdravi) prdci Satan (skupaj s Saracen najstarejša skupina na festivalu) in odigrali njihov prvenec (deja vu; enako kot Saracen) Court In The Act v celoti in (če se ne motim) v originalni zasedbi kot na albumu. Heavy metal, blagoslovljen od satana, odporen na čas, prav tako kot tukajšnja izvedba. (Darijan)
Brian Ross je živa legenda. NWOBHM staroselec se je končno pojavil na Keep It True in … dostavil paket kovine direktno v možgane. Odlična dvojica Ramsey/Tippins je streljala note iz brzostrelke nenasičenega zvoka, ki je bil enak kot leta 1981. Klasike Trial By Fire, Hunt You Down, No Turning Back itd. so si sledile ena za drugo, Rossov vokal pa ni šepal niti za sekundo. Odlično petje še vedno čupavega starca je bilo fascinantno in nadodlično, Satan pa so pokazali, kako zveni Satan v peklu, ko sprejema prišleke. Satan! (Tilen)
Sledili so Malice, kar je (dobesedno, brez heca) pomenilo čas za malico. Še en od mnogih bandov, ki jih gosti ta festival, z nekakšnim (pol)kultnim statusom. Ena od tistih znamk, pri kateri si rečeš: »Kot filatelist moram pogledati, da jo dodam v album." Če vam glasba skupine Malice ni zanimiva že na albumih, potem vas najverjetneje tudi njihov nastop ne bi omehčal. Vse skupaj pa simultano oplemeniti in uničuje njihov novi vokalist, ki smo ga kot gosta videli na odru že prejšnji večer, eden in edini James Rivera. Kot Esmeralda/Helena Blagne/Simona Weiss je postal ljubljenec slovenskih (metalskih) src, dominira na odru vsepovsod in se ga drži kot trdovraten plevel. Pri nagovorih postaja bolj zoprn kot Manowar, njegov glas pa je tako poseben, da se najbolj popolno zlije le v Helstar. Nič ni narobe s sodelovanjem v drugih skupinah in podobno, a vse prav zaradi teh posebnih »ventilov« začenjajo zveneti enako, ne glede na podzvrst. James Rivera je doma v Transilvaniji in najbolje gleda svet skozi oči Drakule (Helstar be thy name, Helstar's your domain).
Crimson Glory so bili popoln zaključek festivala, a sem si močno želel, da ne bi nikoli zaključili s to negovalno metal poezijo ... Poetika in melodije, ki so izginile nekje v ozkoglednem metalskem vzorcu, da mora biti vse distorzirano, svetlobno hitro in nasilno, so s tem nastopom privrele na površje. Uigrana združba in novi pevec Todd La Torre so nas z repertoarjem izključno s »temeljnih kamnov« inteligentnega power metala, albumov Crimson Glory (izpustili so le Heart Of Steel) in Transcendence (izpustili so le naslovno pesem), odpeljali v čarobno deželo. Upajmo, da zmore skupina, predvsem s tako dobrim pevcem, ponuditi še kakšen nov studijski biser. V oči me je precej zbodel tudi odličen lightshow, ne samo s primernimi roza, vijoličnimi, škrlatnimi in modrimi snopi svetlobe, temveč tudi gibanje reflektorjev, ki je odličen nastop začinilo tudi po vizualni strani. Žal je bil zvok na mestu kjer sem se zadržal precej slab, a menda ni bilo povsod tako. Nastop Crimson Glory, izvrstnost, vzvišenost, transcendenca ... (Darijan)
Setlista: Valhalla, Dragon Lady, Angels Of War, Azrael, Mayday, Queen Of The Masquerade, Lady Of Winter, Where Dragons Rule, Painted Skies, Masque Of The Red Death, In Dark Places, Burning Bridges, Red Sharks, Lost Reflection, Lonely, Eternal World.

Za takšno ceno vstopnice (možnost kampiranja ob sami dvorani, brez kakšnega doplačila) in predvsem glasbeno ponudbo, ki ji je nemogoče reči ne, se tudi vsi »minusi« lahko pozabijo za tistih nekaj dni v deželi klobas in Mercedes Benza.

SORODNE VSEBINE:
30. 3. 2010Keep It True XIII / Novice
24. 3. 2009Keep It True XII / Novice
9. 2. 2009Keep It True XII / Novice
16. 4. 2007Keep It True 9. / Novice
29. 9. 2006Keep It True VII / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana