Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

28. 2. 2012

Metalsteel / Vigilance / Šah Mat

Kulturni dom, Šentjur / 24. 2. 2012

 

Generalov dnevnik

Petek, 24.2.2012, 18:22, Kranj.
Sonce je zašlo, z njim pa tudi objem brezskrbne topline tekočega dne. Nastopi mrak, prinese vonj po bojišču (alkoholna sapa). To smo čakali, zato smo se urili ... Nekaj minut nazaj prestrežem informacijo o pripravljenosti bojnega vozila (avtobusa) in o pehoti, ki je komaj ušla prvemu valu obstreljevanja (nekateri so prišli že precej nadelani) in bi ji bolje koristil počitek kot bitka (koncert). Začnemo z vkrcavanjem. S pogledom premerim svojo četo mož in nekaj žena, ki so uslišali metal klic in se javili na dolžnost. Spreletijo me spomini preteklih bitk, spremljajo me mešani občutki; vojna pomeni žrtve, nekatere od njih zadnjič vidim stati, ugibam, kdo od njih bo na tem bojišču obležal. Mnogi obrazi so mi poznani, z njimi sem se že boril z ramo ob rami pod medvoško zastavo, ki jo je na mnogih pohodih nad svojo armado vihtel Beni Kic. Pogled se mi ustavi na slabo desetletje mlajših, brez ene dlake na obrazu. Zamislim se, v vojno smo poslali otroke brez izkušenj, polastijo se me zle slutnje. V očeh se jim iskri predanost nalogi, ki narekuje zasesti strateške točke v Šentjurju, plenjenje ječmenovih pijač in žensk – tu smo, da jih civiliziramo. Ravno ta zagnanost in nepremišljenost jih lahko stane nog, si mislim. Kakorkoli, časa za sentimentalnost ni, bližamo se cilju. Za oborožitev (dva platoja piva) pehote so poskrbeli Metalsteel in si s tem kupili močno zaupanje vojske štiriindvajsetih bojevnikov iz Kranja, Škofje Loke, Medvod in Ljubljane.

19:34, počivališče Lopata.
Okrepljeni od postanka na dobri polovici poti nadaljujemo proti cilju, čedalje bolj besno in osredotočeno na uničenje. Bojevniški duh vedrijo vojaške koračnice s pred kratkim izdanega live albuma Metalseel – Steelalive. Morala naše čete je visoka, refreni pesmi se že razlegajo iz grl.

20:41, Šentjur.
Po nekaj zgrešenih odcepih smo le našli teritorji, po katerem že vidno pustoši municija (steklenice alkohola vsepovsod, marsikdo je že alkoholno ranjen in bije boj z gravitacijo). Na obeh straneh se pojavi presenečenje. Nepričakovan naval vojščakov šokira šentjurske branilce vojnega polja (organizatorje), na naši strani pa se pojavi dvom in ugibanja o smislu naloge, saj smo prišli v dvorano velikosti manjše dnevne sobe, kjer deset ljudi pomeni že mejo med prijetno množico in neznosno gnečo. Dvoranica je precej višja kot širša, vojni inventar skromen; bojišču nudi zračno podporo le visokokaliberska artilerija (ozvočen le bas boben), bojno linijo branita strojnici, ki ju je že načel zob časa (zvok kitar med tonsko vajo Vigilance je nejasen). Zaloga municije skromna, v kotu pod stopniščem najdemo manjši hladilnik, v katerem se zaradi hitrosti pretoka pivo skoraj ne ohladi. Če zmanjka zaloge sledi huda demoralizacija.

21:23, v dvorani.
Na oder stopijo Šah Mat, rockersko zasnovan band s hitrimi bobni, basom in le eno kitaro, besedila so spisana v maternem jeziku. Ob močni podpori čet iz Celja in okolice je jasno, da bo tokratna bitka ekstremna in resnično doživeta; že ob prvih rafalih nobenega usmiljenja, mnogi neizkušeni lokalni civilisti (nemetalci; ker gre za manjšo vas z malo dogodki, žurerska mladina obiskuje vsakršno dogajanje) že podležejo poškodbam (standardno teženje folka, ki se prvič sreča z lasato množico in ob vrtenju grive dobijo kakšen pramen v oko). Dvorana ta čas gostila okoli štirideset ljudi in med njmi ni bilo mnogo tistih, ki so vojni krik v sebi še zadrževali.

22:09, parkirišče pred kulturnim domom.
Naše čete so utrpele prve resne poškodbe, alkoholno ranjenost. Ko se je prva bitka v dvorani končala, na vojni okoliš (parkirišče) pošljemo izvidnike, ki so kmalu javili stanje in poročilo o žrtvah; hitro se pridružim ekipi bolničarjev. Moje slutnje so se uresničile, padlo je naše bogastvo, podmladek. Še pred urami za akcijo razpoloženi mladci so se spremenili v toge kose mesa, oblite z lastnimi sokovi. Preverimo utrip, življenski znaki so še prisotni, družno jih pospremimo z nevarnega območja v bojno vozilo ter izmenično nudimo asistenco do okrevanja.

22:22, nazaj v dvorani.
Reševanje borcev je s prizorišča med naintenzivnejšim bombardiranjem odstranilo nekaj najbolj zagretih borcev. Tako smo zamudili standardni Vigilance intro (Black Widow – Come To The Sabbath), čemur sledi vrhunska avtorska skladba Speedwave, za katero ne dvomim, da je bila izvedena odlično, kot tudi celoten repertoar. Band seje smrt z vrhunskim ritmičnim razkosavanjem, preplet melodičnih kitarskih dvoglasij prav v tej dvorani, ki je že za čas Šah Mat izžarevala pravi starošolski občutek, pa zares požene inferno v žile. Kljub skromnemu ozvočenju je zaradi čudne akustike dvorane zvočna podoba pridobila na masi, v ušesih je kmalu zacvililo, kot da bi resnično prisostvovali eksploziji. Prav tako pa je šlo tekom koncerta za eksplozijo energije, ki se je odražala v neumornem čupanju, dretju, meja med odrom in publiko je bila čedalje bolj zabrisana. Vigilance so v avtorskih komadih dodobra utemeljili svoj slog, svoj zvok pa še razširili z Judas Priest priredbo Tyrants in zaključili s pretežno blackmetalsko zvenečim komadom.

23:11, dogajanje pred dvorano.
Nad Šentjur in njegov skromni klub se zgrne vsa slovenska morbida teh koncev. Ni skrivnost, da to mesto slovi po bedi in slabi družbeni pozicioniranosti svojih prebivalcev, kar se nam je v vsej svoji velični predstavilo malo pred nastopom Metalsteel, za katere smo hranili moči. Pretekle koncertne izkušnje kažejo, da je vstopnina, četudi socialna (v tem primeru 5 evrov) tisto, kar prihrani obiskovalcem marsikatero težavo z bontonom oziroma z drugimi besedami, teh nekaj kovancev postavi jasno mejo med človekom, ki je prišel zavoljo kulturnega programa in je zanj voljan prispevati svoj delež in nekom, ki si po litru dobrovoljčka zaželi sproščanja frustracij nekje, kjer se pač dogaja. Tako na vhodu naletimo na »gužvo«, ki jo tvori pol razpadli živelj, ki pri rosnih tridesetih v ustih nima več enega zoba. Živelj, ki si med seboj izmenjuje zaporniške zgodbice, češ, da jim ni problem zamahniti z nožem proti srcu, bodo vsaj naslednih pet na toplem in oskrbljeni s hrano ...

23:22, finalna bitka – Metalsteel.
Kakorkoli, armada prišlekov in kulturnikov iz Celja in okolice je z njimi znala vzpostaviti komunikacijo, ki je dopustila, da se je dogodek v pozitivnem duhu odvil do konca. Morda je celo to tisto, kar je morbidnost, klavstrofobičnost in nasploh neko čudno narkomansko vibracijo gnalo do te mere, da je vse skupaj postalo sprejeto kot del usode, čemur je sledilo popolno popuščanje ventilov. Med Metalsteel je energija resnično bruhala do stropa. Roke ves čas v zraku, glasilke stisnjene do roba zmožnosti, band pa igra, kot da jih gleda desettisočglava publika. Osebni vrhunec predstavlja vokalno pretežno Matejeva različica Usode sveta ter nasploh cel nabor pesmi iz tistih otroških časov. Klub vsesplošni alkoholni ranjenosti še vedno prepoznamo značilno tehniko Benijeve kitare, ki v vsak nihljaj strune doda posebno, neizmerljivo, matematično natančno dozo občutka. Pijača šprica do stropa, v publiki ni nikogar, ki bi mu bilo tisti čas mar za higieno, band dogajanje spremlja z nasmeškom, med Topla je smrt pa dokončno vse uide nadzoru. Najbolj ranjeni stanju primerno poprimejo za mikrofon in zgrešivši vse tone drzno odpojejo pretežni del sicer tako mile pesmi. Z vsako sekundo nam je manj mar za človeško dostojanstvo. Heavy Metal Is Our Religion in Novi svet sta tako še bolj kot na preteklih koncertih doživela vrhunski sprejem, izražen skozi grla publike, ki je stanju primerno tokrat zvenela bolj kot razgrajaška tolpa nogometnih huliganov. Kakorkoli, Šentjurčane smo zgledno seznanili s pravim heavy metal fanatizmom, ki je tokrat, upoštevajoč vse faktorje, bil res predstavljen srčno, umazano, borbeno, kot v starih časih.

Sobota, 25.2.2012, 2:11, prispetje v oklepnik.
Alkoholna ranjenost je precejšnja, luknje v spominu gromozanske, popolna rekonstrukcija dogajanja nemogoča. Medlo se spomim, da so ansambli z ostanki pic nahranili del od daleč prispelih čet in tako omogočili, da smo tiste, ki so utrpeli največ samopovzročene škode, zvlekli s sabo. Na cilju se jim po dveh urah vožnje zavest le povrne in nastopijo z vprašanjem: »A smo že v Šentjurju?« Izplen dogodka je torej čisto potovanje v preteklost, čas brezskrbnosti, ko leta še ne prinesejo bremen težkih odločitev. Kljub vsem detajlom, ki so spočetka dali nek čuden občutek, se je dogodek prelevil v enega najbolj markantnih v področju tovrstne glasbe pri nas. Gotovo je, da heavymetalsko srce tudi v Šentjurju bije glasno kot drugod po svetu, četudi je vsaj trikrat toliko obiskovalcev, kot jih je dogodek užilo v notranjosti, dogajanje z enim ušesom spremljalo pred vrati, jasno zaradi kapacitete. Jasno je tudi, da se šentjurska ekipa kljub skromnim sredstvom zelo trudi za izvedbo kulturnega programa v teh koncih, posebna zahvala gre tonskim tehnikom, lučkarjem in vsem, s katerimi smo uspeli izmenjati kakšno besedo in tako »the« dogodek v Šentjurju ohranili v izredno dobrem spominu.


SORODNE VSEBINE:
22. 10. 2006W.A.S.P. / Metalsteel / Galerija
29. 4. 2003Metalsteel / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija