Arkona / Inferno / Panychida / Armada

Pa kaj se bandi delajo norca iz nas, ali kaj? Če je to cena nastopa underground banda, potem pa raje poslušam mainstream. Resda je bil obisk sredinega black metal koncerta v mariborskem Gustafu milo rečeno skromen, a to še ni razlog, da bandi samovoljno, sploh pa ne glavni band iz daljne Poljske, ponudi borih 35 minut nastopa. Petintrideset! Sploh me ne zanima, ali igra band pred razgretim razprodanim stadionom ali pred mlačno razpoloženo dvajseterico. Ko sem konec devetdesetih prejšnjega stoletja začel vstopati v koncertni svet ekstremne glasbe, so bili današnji veliki bandi še mali in glavni utemeljitelji takratnega undergrounda. A kljub temu se nihče od njih nikoli ni spomnil, da bi zaradi slabšega obiska skrajšal svoj nastop. Ravno zaradi tega, ker so bandi delovali v undergroundu in ker so se zavedali svoje »stranske« vloge na glasbenem parketu, so vedeli, da se morajo še dodatno potruditi, da bi zlezli iz finančno nezavidljivega undergrounda in se dolgoročno veselili komercialne uspešnosti. Iz tega vidika še najbolj spoštujem tri brate, zbrane okoli imena Krisiun, ki bi bili lahko s svojim odnosom in mišljenjem – čeprav so nagovori z leti postali že kar »pocukrani« – zgled vsem malim in neznanim na sceni. Moto vsakega glasbenika bi moral biti: »S svojim nastopom bom vsakemu poslušalcu izkazal toliko spoštovanja, kot ga je on meni z nakupom vstopnice.« To je pa res najmanj, kar lahko človek pričakuje. Kajti kdo si pa ob takšni poplavi bandov (in posledično ogromne konkurence) lahko še privošči, da slabo ravna s svojimi poslušalci? Če se pa člani banda odločijo, da se bodo šli »fuck-you-all style«, potem ne razumem, zakaj jih moti slabo obiskan koncert. Ob višku brezbrižnosti do vsega in vsakogar slabo obiskan koncert pač ne bi smel biti razlog za načet ego, kajne?
Tako, pa sem se dovolj nakuril. V bistvu sploh nisem bil tako zelo razočaran, da so vsi bandi skrajšali svoj nastop, da se je koncert lahko zaključil že nekaj čez pol dvanajsto. Drugi dan je ponovno sledil dolg delovnik, med koncertom pa sem v kosteh čutil še takratnega, saj se mi je ta končal šele, ko je prvi band večera že stal na odru. Zaradi službenih obveznosti sem v Pekarno prispel prepozno, da bi ujel edini deathmetalski nastop večera, Mehičane Armada. A nič zato, saj naj po pričevanjih drugih obiskovalcih ne bi bili nič posebnega, naš fotograf Marko pa jih je opisal takole: »To je bilo kar nekaj. Imel sem občutek, da nič ne paše skupaj.«
Tako, pa sem že pri drugem bandu večera. Žanrsko je ta že bolj ustrezal rdeči niti večera, čeprav pagan metal od Panychide zveni povsem drugačno kot tisti od glavnega banda. Dejansko sem imel ves čas njihovega nastopa občutek, da četverico iz Češke poznam že več let. A to samo zato, ker preigravajo tako zelo generičen pagan metal, da že kar boli. Mislim, da nisem slišal niti enega riffa, tona ali melodije, ki je v začetku tisočletja ne bi predhodno odigral že kateri drugi band. Za kaj več pa si lahko preberete, kaj o njih meni Aleksandra, ki si jih je ogledala kot predskupino norveškim Vulture Industries – prav tako v Mariboru.
Končno je nato nekaj čez deseto zvečer nastopil čas za malo resnejši black metal. Oder so zavzeli Inferno iz Češke. Peterica je svoj nastop začela zelo obetavno, uvodna komada sta govorila jezik hitrega, surovega, umazanega in nalezljivega black metala v slogu albuma Transilvanian Hunger (Darkthrone), nakar je njihov black metal postal modernejši in bolj transcendentalen v slogu Svartidauði (Čehi pa z njimi niso delili le glasbenega pristopa, temveč s kutami tudi odrsko pojavo; a ne vsi, kajti bobnar je v svoji opravi bolj spominjal na obisk fitnesa kot pa koncerta). S slednjim sicer v osnovi ni bilo nič narobe, a band je s tem uničil prvotno vzpostavljeno energijo in tako dopustil, da je publika miselno ali dobesedno odtavala iz dvorane.
Ravno obratno pa je bilo z navdušenjem nad nastopom zadnjega nastopajočega. Arkona so začeli z dvema starejšima komadoma, ki sta stilsko spominjala na album Shadowthrone (Satyricon). Nato pa je pevec/basist Armagog napovedal novi album, Chaos.Ice.Fire, in band je s tega zaigral dva komada. Če se ne motim, je bil led prebit s Symfonia lodu ognia i chaosu, nakar je sledila prečudovita žalostinka z istega albuma, Zasypiając w strachu. S tema dvema komadoma se je peščica obiskovalcev povsem »razdivjala«, zaradi česar sta še poslednja dva komada minila toliko bolj hitro. Obrat stran od publike proti svoji opremi je očitno nakazal konec nastopa, na katerega smo reagirali s premalo odločnim skandiranjem, zaradi česar se je band odločil, da na tem mestu zaključi svoj nastop.
Upam, da si bo Khorzon, zadnji preostali ustanovitveni član, vsaj za odgovarjanje na moja vprašanja vzel več časa, da bo lahko popravil vtis na ta način. A kot že rečeno, zaradi utrujenosti sem bil kar vesel, da se koncert ni zavlekel pozno v noč, pod črto pa moram kljub vsemu reči, da se je mariborska jesenska koncertna sezona pričela precej uspešno. Se vidimo na Vreid!