Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

16. 3. 2015

Day of Metal Fest: Overkill / Death to All / Sanctuary / Abysmal Dawn / Loudblast ...

Kino Šiška, Ljubljana / 10. 3. 2015

Potrebe ljubiteljev težkometalne glasbe po dozi njihove glasbene droge so velike in tega se vsekakor zavedajo pri MH Concerts in Dirty Skunks. Zatorej so se odločili resnično zadovoljiti naše ušesne brbončice ter organizirati zares monumentalen koncertni dogodek, lahko bi rekli že kar enodnevni festival. Day of Metal se je dogajal in zgodil v katedrali Kina Šiška, za tako svet dogodek pa so najavili obredje kar treh skupin težkega kalibra: manijakov Overkill, Death to All in Sanctuary. Da pa pomladansko popoldne ne bi bilo preveč ležerno, so dogajanje popestrile še kar štiri manj znane predskupine.
Skupinici Suborned iz Švice je pripadla vloga prvega ogrevalca in otvoritelja dogodka. Spričo kar malo nehvaležno zgodnje ure, ko nekaterim potencialnim poslušalcem morda sploh še ni uspelo pobegniti z delovnega mesta, je bila tudi zastopanost publike v dvorani zelo borna. Vse prisotne bi lahko preštel na prste mizarjevih rok, občasno pa je še kdo radovedno pokukal skozi vrata. To je najverjetneje spodkopavalo moralo skupine, kar se je dalo tudi zaznati z njihovih rahlo razočaranih obrazov. Vendar so se Suborned vseeno potrudili po svojih najboljših močeh, to jim je treba priznati. Njihova verzija thrasha je še najbolj spominjala na šibek približek nemškim Cripper. Pevko je potrebno pohvaliti za solidno vokalno izvedbo in trud, da bi vsaj delno animirala publiko med skladbama Hazardous Substance in From Space.
Ker je urnik nastopov v Kinu Šiška strogo točen, bi skoraj zamudil poslušanje italijanskih Methedras, katerih glasba in nastop sta že delovala na bolj tehnično dovršeni in profesionalno izvedeni ravni glede na predhodnike. Njihov moderni thrash je bil naphan z death metal elementi, groove ritmi, breakdowni in … hm, nezanimivostjo? Razen morda preglasnega ozvočenja bobnov, ki so občasno utopili kitare in pevčevo hrumenje, bi konkretne napake in pomanjkljivosti težko našel. A vseeno je vse skupaj delovalo kar preveč generično in brez pravega zagona. Morda sporočilo, ki so ga želeli posredovati skozi svojo glasbo, niti ni bilo tako pomembno, sicer bi verjetno v spominu ostala zasidrana vsaj kakšna skladba ali del nje. Treslo se je in butalo, a zgodilo se je bore malo.
Glede samozavestne drže in uporniškega duha, ki veje skozi prešvican leder, bi se lahko zgledovali po sledečih Loudblast. Štirica je, kakor sem bil naknadno obveščen, sama smetana in začetnik francoske death metal scene. Resnično bi bilo škoda zaradi brezveznega imena skupine zamahniti z roko ter preskočiti odličen koncert. Kakor je obljubljalo ime, smo bili res deležni obilice glasnega blastanja, a to je bila samo osnova. Bobnar je bil resnično manijak in je v trenu očesa uspel pretolči celoten bobnarski set tja in nazaj, večkrat. Zaradi postavitve v ospredje in na sredino odra je bilo njegovo mojstrstvo mogoče dobro opazovati, ostali inštrumentalisti pa so medtem zabrneli z buldožerskimi riffi, ki so navduševali ne toliko z virtuoznostjo, temveč s preprosto mogočnostjo in efektivnostjo. Frontman se je prav tako izkazal kot karizmatična kreatura, ki je avtoritativno dvigovala moralo publike vse do zaključnega gromkega aplavza ter glasnega odobravanja.
Nato so na oder pripeljali hladno ter tehnično napredno death metal mašino, ki se ji reče Abysmal Dawn. Njihov nastop je bil relativno statičen ter skoraj ignorantski do prisotnih, saj so člani vso pozornost posvečali svojim glasbilom. A glasba je govorila sama zase. Skupina je ustvarila pravi glasbeni zid, v katerem so se neprestano zlivali in mešali raznoliki kitarski riffi, solaže, bobnarski rafali in še čuda in pol čudaških aranžmajev. Vsa zadeva je delovala precej mogočno in monolitno, kakor da bi ves repertoar skladb povezali v eno samo dolgometražno kompozicijo.
Kar bi lahko predstavljalo že kar samostojen koncertni dogodek, pa je bilo le uvod v nadaljevanje ali, če tako rečemo, drugo etapo nastopov, ki je prinašala bolj masovno prepoznavna imena scene. Večina obiskovalcev se je prikazala šele tedaj in zapolnila dvorano do zadnjega kotička. Glasba skupine Sanctuary je bila malo bolj umirjena od predhodnikov in, če se tako izrazimo, tudi bolj osebnoizpovedno zveneča. Precej izpoveden je bil tudi pevec Warrel Dane, ki je med skladbami kot stari zapeljivec nenehno laskal dekletom v prvih vrstah, navrgel kakšno šaljivo ter poznavalce njihovega starejšega materiala ozmerjal s starinami. Ker sem bil sam ob izdaji njihovih prvih dveh albumov še v plenicah, so me najbolj navduševali komadi z lanskoletne plate, med katerimi sem prepoznal uvodni Arise and Purify, The Year the Sun Died in Frozen (ne, ta pesem ni iz popularne risanke). Čeprav je bil nastop zelo prijeten in vzdušje precej prijateljsko, so bobniči zaznali rahlo malomarnost skupine pri izvedbi, kar se je kazalo v kar nekaj kiksih ter z inštrumenti ne povsem usklajenim petjem.
Da bi bil slehernik lahko deležen poslušanja izvrstnih death metal kompozicij v živo, so tudi na odre naše deželice stopile noge najbolj avtentičnega med tribute bandi, Death to All. Kakor že sarkazem nakazuje, je bila oživitev skupine Death po smrti glavnega in ustanovnega člana poteza, ki je bila in še bo deležna mnogih polemik. Prav tako so nekateri, ki so predhodno skupino že poslušali v živo, izkušnjo komentirali z mešanimi izrazi, od glasbene ekstaze pa do polomije. A najbolje se je čim bolj otresti predsodkov in nastop spremljati karseda neobremenjeno. Skupina v zasedbi mojstrskih glasbenikov je imela v bojnem planu preigrati vrhunski album Symbolic, in to nalogo so izvedli suvereno in natančno. Tako so klasike Crystal Mountain in 1000 Eyes izzvenele v vsem svojem žaru in lepoti ter zadovoljile vzhičeno občinstvo, pocrkljali pa so nas tudi s surovim Left to Die, enim od meni ljubših štiklcev. Priznati je treba, da se je Max Phelps na vokalih izkazal skorajda za klon rajnega Chucka, a nekaterim od nas se zven njegovega glasu v glavi še vseeno ne poklapa v popolnosti. Malce sta tudi zmotili dve krajši pavzi med nastopom, ko se je oder in posledično tudi dvorana ovila v nelagodno tišino. Drugače pa vse skupaj nadvse dobro.
Ko nam je nekaterim že zmanjkovalo energije ter smo si jo morali umetno zviševati s poživili, pa so oder zavzeli zvezdniki večera, Overkill. Ti so kljub svojim častitljivim letom naravnost prekipevali od mladostne energije in divjosti. S svojim poskočnim in ekstremno hitrim thrash napadom so nas dobesedno ubijali. Za svoj nastop si zaslužijo čisto desetko, s priklonom in poljubom stopal za povrh. Od uvodnega Armorist, prek Bitter Pill, Wish You Were Dead, Rotten to the Core pa do vrhunskega Ironbound so Overkill neutrudno držali energijo ter stopnjevali vzdušje in tempo na tako visoko voltažo, da se je že skoraj iskrilo in so se ježili lasje. Ljudstvo je norelo, prepevalo, kričalo ter zahtevalo še. V odgovor smo od frontmana Bobbyja Blitza dobili sredinec ter komad Fuck You. Ni lepšega in bolj veličastnega zaključka dneva, kot je vsesplošno preklinjanje večstoglave množice.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
7. 11. 2017Anathema / Alcest / Reportaže
16. 3. 2015Day of Metal Fest / Galerija
30. 6. 2014Death To All / Gorguts / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija