Paul DiAnno

Intervju s človekom, ki je bil za marsikoga od nas eden izmed vzornikov, sem namesto pred nastopom na Metelkovi 10.11.2001 (kot je bilo napovedano najprej), opravil po nastopu. Kakšen je bil le-ta, večina od vas ve. Mnogi bi nanj in hkrati na veliko razočaranje najraje pozabili. Oče NWOBHM ni izpolnil pričakovanj večine prisotnih, zato me je zanimalo, kaj bo povedal po nastopu.


PETER:
Ok, pa začnimo. Tukaj imamo Paula DiAnna, eno izmed legend NWOBHM. Najprej vprašanje glede priimka. Kako se izgovarja DiAnno?

PAUL:
Italijansko, Di Anno. Saj veš, italiano, Di Anno. Vse se rima.

PETER:
V Angliji pa so vsi izgovarjali tvoj priimek po angleško.

PAUL:
Uf, sovražim to! Res sem bil rojen v Angliji, a moj oče je »Italiano«, tako da sem »latino«. »Fuck English!«.

PETER:
Dobro, to smo razčistili. Gremo naprej. Tokrat si prvič v Sloveniji?

PAUL:
Drži. Bil pa sem v Jugoslaviji, v Beogradu. To je bilo pred dvajsetimi leti.

PETER:
In kako se ti kaj zdi?

PAUL:
Smo se kar nagarali na odru, ampak... mislim, da je bilo v redu. Zvok je bil zanič, vsaj za nas na odru, sorry, ne vem, kako se je slišalo spodaj. Na odru je bil grozen. Težko delo, žal mi je, da sem moral nekoga udariti.

PETER:
Kaj se je sploh dogajalo tam spredaj?

PAUL:
Tip spredaj je težil cel koncert, vpil fuck you, itd. Moral sem ga utišati.

PETER:
Nisem dobro videl, ali si ga udaril?

PAUL:
Ja. In ko sem ga udaril, je nanj planila cela publika. Bal sem se, da ga bodo ubili. Mislim sem si »nehajte, ni ga treba ubiti, ga bom že kasneje sam, če bo potrebno«.

PETER:
Se pravi, da si pretepač?

PAUL:
Seveda, vedno se pretepam. Dober sem. V pogovor se je vmešal bobnar in me svaril, naj ne dvomim v njegove izjave. Kaj takega mi niti ni padlo na pamet, saj se mi ni dalo teči. :)
Nikoli ne izgubim. Edini način, da me ustaviš je, če me ustreliš. Predober sem. smeh.

PETER:
Ok, verjamem na besedo, ne bom preverjal, če to drži.
Po Paulovem pritoževanju nad mrzlim big mackom in tarnanjem nad slabo hrano na turnejah se je pogovor nadaljeval.
Pritožuješ se nad turnejami, kako to?

PAUL:
Življenje na turneji je sranje, mrzli big macki, grozne ženske oz. nič žensk...

PETER:
Pritoževal si se tudi nad današnjim snegom.

PAUL:
Da, ni ga dovolj za boardanje.

PETER:
Bordaš, skejtaš?

PAUL:
Ljubim ta športa, skejtam od devetega leta.

PETER:
To se da nekako razbrati iz tvojega imidža.

PAUL:
Ja, res je tak. Čeprav sem od vedno skejter. Kupujem drage rolke, sliši se neumno, zvezdniško, a kupujem res drage rolke. V Los Angelesu stanejo najcenejše okoli 5.000 $.

PETER:
5.000$?!

PAUL:
Ja, za svojo pa sem plačal 15.000$. Je poseben, »offroad« model. Ima velika kolesa, da se lahko voziš po travi.

PETER:
Dosti o športu, povej kaj o zadnjem albumu, Nomad. Izdan je bil že leta 2000, a ga je le redkokdo slišal.

PAUL:
Res je že več kot leto od izida, a še ni izšel povsod. V nekaj mesecih bi moral iziti tudi po celi Evropi. V Braziliji smo prodali okoli 5.000.000 albumov (detektorja laži nisem imel s seboj, podatek je nepreverjen :). V bistvu smo brazilski band, Killersi so bili tako prijazni, da smo lahko igrali en komad. Danes smo igrali Madmen In The Attic, a to je bilo vse.

PETER:
Kako to, da izbiraš toliko ljudi za svoje bande? Nimaš neke (več ali manj) stalne zasedbe.

PAUL:
Killers je stalna zasedba, čeprav sva originalna člana le jaz in Cliff. Ostali člani so v bandu manj časa, imamo novega kitarista...

PETER:
On je prišel v skupino po nastopu v Wacknu.

PAUL:
Tako, Marcus se je pridružil po festivalu. Ker smo (Paul DiAnno band, op. av.) brazilski band, ne bomo igrali po svetu, dokler ne izdamo albuma povsod. Stroški prevoza za celo skupino so preveliki.

PETER:
Sedaj po 11. septembru so prevozi cenejši...

PAUL:
Res je, a še vedno predragi. Fantom sem rekel naj počakajo tam, dokler ne gremo na turnejo.

PETER:
Praviš brazilski band, kje živiš sedaj?

PAUL:
Sao Paolo, od nekdaj.

PETER:
Od nekdaj?!

PAUL:
No ja, pet let.

PETER:
Rojen si v Angliji, živel si v ZDA, sedaj si v Braziliji...

PAUL:
V ZDA sem bil skoraj 20 let. Sovražim Anglijo! Še vedno imam hišo tam, slabih 200 milj od Londona. Tam imam hišo za punco in otroke, imam tudi restavracijo in hotel. Hotele in restavracije imam tudi v Braziliji. Trenutno smo v Angliji, decembra pa se vsi vračamo v Brazilijo.

PETER:
Vrniva s k današnjemu nastopu. Kako ste izbrali komade za danes?

PAUL:
Isto setlisto smo igrali že prej. Ljudje me še niso slišali izvajati starih Maiden komadov, zato smo jih odigrali...

PETER:
Od tvojih komadov sem pričakoval Marshall Lokjaw, pa ga niste igrali...

PAUL:
Danes smo ga izpustili, sorry. Nismo imeli dovolj časa. Imeli smo omejen čas, zato smo nekaj komadov izpustili. Igrali smo nekaj naših komadov, vse ostalo pa je bilo staro maiden sranje. Sranje, a je razveselilo publiko.

PETER:
Sranje? Nimaš rad starih komadov?

PAUL:
Sovražim to pofukano sranje!!! Drugo leto, ko se vrnem... verjetno bo to moja zadnja turneja, preveč sem utrujen od turnej. Vedno sem si želel, da je na turnejah zanimivo in ta trenutek ni. Še vedno se počutim enako, še vedno sem nervozen pred koncertom, a zadnjih pet koncertov nisem isti, to sem povedal tudi fantom. Super se počutim na odru, ko vidim publiko in sem z njimi 1000%, a po koncertu si mislim »Nočem več delati tega. Če pustim na cedilu moje fane, potem je itak konec.« Moram si vzeti nekaj odmora. Ko končamo turnejo, se vračam v Brazilijo, skoncentriral se bom na nov Killers album, potem bo sledila velika svetovna turneja. Potem pa si bom vzel nekaj let dopusta.

PETER:
Le dopust ali »penzija«?

PAUL:
To se bom odločil takrat. Še vedno želim snemati albume, moj band je super... tudi sam imam na splošno rad turneje, a trenutno temu ni tako. Sliši se grozno, kajne? Ko sem na odru je vse super, dam vse od sebe... a iz dneva v dan sem bolj izmučen. Hočem iti domov, doma imam leto staro hčerko, 6 let starega sina... pogrešam ju. Hoteli, restavracije ne potrebujejo mene, da posel teče, jaz le poberem denar... hočem več prostega časa, hočem skejtat, boardat...

PETER:
V tistem delu Brazilije ni snega.

PAUL:
Hodimo na drugo stran. Ponekod lahko snowboardaš na eni, sandboardaš na drugi strani hribov... Decembra bom v Braziliji igral 4 noči zaporedoma v istem klubu. Brez svojega banda, le z znanimi domačimi glasbeniki.

PETER:
To sedaj, po koncu turneje?

PAUL:
Tako je. Potem bom šel domov in se dolgočasil na plaži. S sinom bova skejtala...

PETER:
Sin gre torej po očetovih stopinjah?

PAUL:
Star je šele 6 let, moj starejši sin jih ima 18. Da, oba skejtata.

PETER:
Kaj pa glasbeno?

PAUL:
Poslušajo punk, HC. Mlajši sin posluša Limp Bizkit, kar je žalostno!

PETER:
Jih ne maraš?

PAUL:
Kako naj bi jih, tip je čista kopija mene. Jaz sem tako oblečen že 12 let, on pa sedaj zgleda kot jaz. Sranje! Saj so ok, samo niso moj tip glasbe...
Sit sem vsega, hočem iti domov, biti z otroki, s punco. Drugo leto bova poskusila imeti še enega otroka...

PETER:
Kaj pa praviš na trenutno glasbeno sceno?

PAUL:
Veliko poslušam Linkin Park, sovražim Papa Roach, ker so vse ukradli Iron Maiden. Poslušam Slipknot, Sepulturo. Rad imam rave, hip hop, pop... občasno sem DJ. Trenutno pa razmišljam, da bi ustanovil filmsko družbo. Snemal bi skejtarske filme. Tipa, ki sta me intervjuvala pred tabo, sta bila od skejtarskega časopisa. Povedala sta, da bosta posnela prvi slovenski skejt film in verjetno bom vložil kaj denarja v to.

PETER:
Mogoče bi lahko igral v njem.

PAUL:
Mogoče, mogoče ne. Investiral bi pol milijona dolarjev, denarja imam dovolj, tako da ni pomembno. Če ti je stvar všeč, potem ne gledaš na izdatke. Sliši se obupno, a imam čisto preveč denarja. Grozno, da govorim to okoli, a moji otroci so preskrbljeni... Imam tudi nekaj glasbenih studijev, enega v Braziliji, enega v Angliji. Bandi snemajo demo posnetke skoraj zastonj...

PETER:
Kaj pa stara glasba, jo kdaj poslušaš?

PAUL:
Nikoli, še zadnjega našega albuma ne poslušam več. Ko je album posnet, je zadeva zame končana. Napišem glasbo, jo posnamem, produciram, potem pa nikoli ne poslušam. Ko album izide, dobim 10, 20 albumov. Vse razdelim, nikoli ne obdržim svoje kopije. Pravzaprav ne morem poslušati nobenega albuma, ki sem ga kadarkoli posnel.

PETER:
Hmm, čudno...

PAUL:
Res, albumi so kot otroci. Kot bi se moral odreči otroku. A vseeno nikoli ne poslušam albumov, ki sem jih izdal. Vedno gledam naprej, album je zame preteklost takoj, ko izide.

PETER:
Prihodnost. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Še en album in nato upokojitev?

PAUL:
Ne vem, rabim le nekaj časa. Drugo leto izide moja avtobiografija. V njej boste lahko prebrali o času, ki sem ga preživel v zaporu, odvisnosti, o tem, kako sem ustrelil nekoga, kako je nekdo ustrelil mene... Če jo želite prebrati, jo dajte, če ne, tudi prav. Tokrat boste lahko prebrali mojo stran zgodbe, svojega odhoda iz Iron Maiden nisem do sedaj nikoli komentiral. Knjigo je treba še dokončati, še nekajkrat se moram sestati s pisateljem, sam se ne spomnim čisto ničesar iz tistih časov. Verjetno bo izšla marca, aprila.
Paul je kasneje povedal, da tudi sam piše knjigo, v kateri nastopa homoseksualni detektiv, ki ima za ljubimca vampirja... V podrobnosti zgodbe se raje nisem spuščal.

PETER:
Ta turneja se je začela kasneje, kot je bilo napovedano. Zakaj?

PAUL:
Imeli smo nizozemskega promotorja, ki je pobiral preveč denarja. Odpovedali smo Italijo, Nemčijo, Francijo... tule ni problema, ker gre za majhen klub. Ko gremo na cesto zares, imamo 20-člansko ekipo, tri avtobuse... Hoteli stanejo okoli 10.000$, da je band lahko na turneji. Če ne dobimo denarja, ne moremo izpeljati turneje. Rad zapravljam, a ne za to sranje. Tako smo zamenjali promoterja in prišli v Slovenijo kasneje. Naslednja turneja pa bo trajala leto, morda leto in pol.

PETER:
Se boš vrnil v Slovenijo?

PAUL:
Seveda. V kakšno večjo halo ali na stadionu. Prejšnji teden smo igrali pred 2000 ljudmi v Rimu. Vrnili se bomo, ko bomo ponovno na turneji...
Po ponovnem tarnanju, da ima dovolj turneje in da bi rad šel domov, sem Paula pustil, da si odpočije po koncertu, in se odpravil domov.