INTERVJUJI

7. 3. 2014

Tilen Hudrap

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: TILEN

Kdo je Tilen Hudrap? Kaj ga definira? Kako je postal oseba, ki se danes uspešno giblje v mednarodnih heavy metal vodah poleg drugih, takšnih in drugačnih megalomanskih imen scene? Odgovore na dotična vprašanja in še več boste lahko prebrali v zelo izčrpnem intervjuju, ki je začel nastajati zadnje dni lanskega leta, svojo končno obliko pa je dobil dobra dva meseca kasneje. Obvezno branje za vse nadobudne glasbenike, metalce in zanimiv vpogled v življenje globalnega turnejskega metal glasbenika, ki je član legendarnega ameriškega banda Vicious Rumors.

DEJAN: Pozdravljen. Za teboj je nekaj izredno razburljivih mesecev, ki si jih preživel na velikih tujih odrih, v hotelskih sobah in na turnejskem avtobusu. A preden se lotiva tvojih izkušenj preteklih mesecev, bi se rad vrnil povsem na začetek, v čas in na kraj, kjer se je vse začelo. Tvoje zanimanje za glasbo namreč. Torej, kateri je bil tvoj prvi glasbeni instrument, ki si ga prijel v roke, in kdaj je to bilo?
TILEN: Pozdrav, Dejan. Hja, kar dolgo nazaj. Dve desetletji nazaj, pravzaprav. Prijemal sem jih več naenkrat, okrog leta '92 ali '93. Od razbijanja po predmetih in ostalih površinah je bil eden prvih instrumentov, ki sem jih »poizkušal« igrati ... neke vrste bas. Pravzaprav 90-letni bariton, ki ga moj 76-letni dedek poseduje zadnjih 55 let. V ta instrument sem pihal kot res malo človeško bitje. Akustična kitara in akustični bas sta se valjala po hiši, redno sem jih poizkušal igrati (na sliki z akustičnim basom v arhetipski Steve Harris pozi leta 1992) in prvi smisel za ta instrument sem definitivno dobil že takrat.
Okoli '94 ali '95 pa sem začel obiskovati uradno glasbeno šolo, kjer sem se začel zavedati glasbe – predvsem klasične – na poln način, saj sem pričel z igranjem klarineta. Kitara nikoli ni odšla, vedno je bila pri roki, ko so iz zvočnikov grmele očetove vinilke od Status Quo ali Thin Lizzy in seveda veliko avdio kaset yugo glasbe. Vmes sta seveda padla še kakšna Speedy in Gogy po televiziji, kitaro pa sem imel tako rad, da sem od petega rojstnega dne dalje skoraj za vsak rojstni dan prejel torto v obliki kitare. Od nekdaj sem bil zahvaljujoč staršem in glasbeni šoli obkrožen s kakovostno glasbo, kot npr. Artie Shaw, Bennie Goodman, Buddy DeFranco, vsi pomembni klasični avtorji itd.


DEJAN: Poleg obiskovanja glasbene šole si zagotovo tudi veliko časa sam vložil v obvladovanje tega in onega instrumenta. Kako je z bas kitaro?
TILEN: V igranju bas kitare sem popoln samouk, medtem ko sem obiskoval glasbeno šolo kar veliko let. Poleg tega sem v raznih zasedbah igral različne instrumente, nastopal solo in v Pihalnem orkestru Železarjev Ravne, s katerim sem igral na svetovnem prvenstvu in po Evropi, torej sem na nek način bil na turnejah že pred metal turnejami. »Irons« Ravne, naključje? Imamo pa na Ravnah tudi železarno z imenom Metal. (širok nasmešek) 
Bas sem začel redno igrati okoli leta 2001, povsem po lastni iniciativi. Takrat so se začele stvari zelo zelo zelo počasi razvijati, redni koncerti so se izvajali v »starem« Kompleksu, kjer so se rodile Metalizacije in kjer smo se leta 2002 na četrti izvedbi teh tradicionalnih metal dogodkov na Koroškem spoznali s tedaj dve leti in par mesecev staro ekipo Paranoida. Zadnjih dvanajst let so dogodki torej redni (z vmesnim postankom v MKC Slovenj Gradec in Stari Trg v letu 2004/2005), od 2006/2007 jih z ekipo Brütforce delam sam v »novem« Kompleksu.

DEJAN: Ker slučajno vem, da je tudi tvoj bratranec do neke mere glasbenik po duši, sicer dosti manj kot ti seveda, me zanima, če je na razvoj tvoje ljubezni do glasbe vplivala tvoja družina?
TILEN: Seveda. Vsi so amaterski glasbeniki, oče igra kitaro, kot marsikdo, ki je odraščal v 70-ih in 80-ih, mama že od nekdaj poje v pevskem zboru. Močno je name vplival oče z bandi, kot so Status Quo, Thin Lizzy, Led Zeppelin, Jefferson Airplane, Deep Purple, Black Sabbath in zakon jugo country ter heavy rock bandi Buldožer, Pomaranča in raznimi country virtuozi a la Plava trava Zaborava.
Bratranec Peter je bil velik fan Sepulture in Iron Maiden. Na metal odrih sem že več kot dvanajst zaporednih sezon, na odrih na splošno pa že okoli dvajset let, preigral sem na stotine koncertov v različnih zvrsteh in zasedbah in še vedno se ob vsakem prvem tonu koncerta počutim, kot da je to zame prvi koncert. Dejstvo je, da razen v primeru dejavnikov, ki jih ni mogoče nadzorovati, ne bom odnehal nikoli.

DEJAN: Kateri je bil tvoj prvi band in kako je sploh prišlo do želje do ustvarjanja avtorskih komadov?
TILEN: Začelo se je leta 2001, poleti, ko sva s sošolcem ustanovila Blooded Raven. Band je obstajal le par mesecev, nato pa sem v power triu brez imena začel igrati z dvema znancema iz orkestra (J. Z. in S. N.) v legendarni stari Kompleksovi dvoranici pod staro kavarno, ki je sicer zaprta že od 2003 in kjer smo preigravali vse od Cream do Ozzyja in Stratovarius. Večinoma zadeve, ki so v originalu imele eno kitaro, na izvedbo niti nočem pomisliti, a važen je bil namen. (smeh) Po razpadu tega mini projekta pa smo začeli leta 2002 poleti igrati v projektu imenovanem Železo (s kasnejšima Thraw in Wartune članoma Ožbo in Lenčem), in kar je sledilo je, kot pravijo, zgodovina.

DEJAN: Po prvih bandovskih korakih so se začele stvari razvijati, sodeloval in ustvarjal si v različnih slovenskih bandih, kot si že tudi sam ravnokar povedal. V katerem meniš, da si položil glavne temelje, ki so ti pomagali postati glasbenik, ki se zaveda, da je poleg talenta za uspešno kariero potrebnega še veliko trdega dela, odrekanja in neomajna podpora najbližjih? Nekateri to namreč ugotovijo šele, ko je prepozno, ko so že »slavni«.
TILEN: Glavne temelje sem definitivno položil z Wartune, kjer sem začel igrati leta 2004. Le po desetih dneh v bandu smo se že odpravili v Garage studio na Prevaljah in Puzzle studio v Mežici, posneli death/thrash demo, ki nam je totalno sekal, dobili veliko pozitivnih recenzij, začeli igrati po celi Sloveniji, poleti 2005 pa smo na poletnem open air festivalu Kaltenbach že igrali sredi Avstrije z Destruction, Dissection, Decapitated, Defleshed (ja, veliko je bilo bandov na »D«) in mnogimi drugimi. Za takratni nivo je bilo to kar neverjetno, na festivalu smo dobili ponudbe za koncerte na Nizozemskem, v Nemčiji itd. Tisti dogodek mi je dal še večji občutek, »da je treba samo delati, delati in še naprej delati«.

DEJAN: Preden preideva k tvojemu trenutnemu prominentnemu delodajalcu, bi te še rad vprašal nekaj o »največjem metal bandu na svetu«. Imena ne bom omenjal, bi pa prosil tebe, če ga ti, medtem ko nam razložiš, kdaj si prišel prvič v stik z njimi in kako so se stvari razvijale do te mere, da si jih do danes videl v živo že kolikokrat?
TILEN: Za ime sem seveda slišal kot otrok, bratranec Peter je bil fan, velikokrat sem se postavil v pozo Stevea Harrisa z akustičnim basom, ki mi jo je nakazal, bili so mi »kul«, ko sem videl njegove CD-je in s tem naslovnice, ter »jacket« z našitki Iron Maiden in Guns'n'Roses. Zares pa v šolskem letu 1998/1999, ko sva se s človekom, ki ga poleg brata in najbližjega soseda poznam največ časa v svojem življenju, praktično celo življenje. Možakarju je ime Lenart Mlinar, njegova babica in moj ded sta bila prijatelja od otroštva, nato so družine postale sosede v bloku, zato sta bila njegova mama in moj oče prijatelja od malih nog in midva sva (kljub temu, da nismo bili več sosedi, saj smo se vsi preselili v hiše) nadaljevala dolgo zgodbo. Takrat sem zelo redno poslušal samo očetove kasete in vinilke (Thin Lizzy, Status Quo, Black Sabbath), Bad Religion (če pomislim na tisti čas, se spomnim, da sem zelo redno poslušal še Ramones, itd., odlični slovenski rock band Piramida, itd.) in kljub temu, da sem od nekdaj poznal »ime« Iron Maiden in poslušal veliko britanskih rock bandov, jih nisem takoj začel dojemati kot band, ki me bo najbolj inspiriral. Pred izidom Brave New World leta 2000 sem v discmanu in še prej walkmanu največ poslušal Live After Death, najboljši live album vseh časov, in počasi začel dojemati, da je to band, ki bo sodefiniral moje življenje. Ker je Lenart igral bobne je on igral air bobne (lastnega kompleta še ni imel) jaz pa air bas kitaro…igral je po blazinah v dnevni sobi, jaz pa na razne predmete (loparje itd. hehe) in tako sva začela dolgo (zavestno) metal potovanje, ki, logično, traja še danes. Poleg tega sta bratranec Vid in kasneje sestrična Ina delala v glasbeni trgovini Gogo na Ravnah, kjer smo kot mulci jaz in vsi moji prijatelji, sploh tisti, ki so bili zainteresirani za metal, vseskozi poslušali zadnje importe, ki jih je lastnik Čepin dobival iz Nemčije in preko Erotica Promotions (kasneje Master of Metal, Doblekar), ter propadle Kiseličeve/Gorrove založbe Leather Throne. Tam sem kupil veliko, veliko CD-jev in majic, vse Iron Maiden videokasete (remember VHS, kids?) To je bila edina trgovina z metal zadevami na Koroškem, s kul ozvočenjem itd. Lenč je tam naredil prvo (in edino) uradno Iron Maiden slikarsko razstavo v Sloveniji. Vse to je bilo leta 2001/2002 in nazaj in ko zdaj o tem razmišljam, pravzaprav ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa. Pomemben del vsega je bil tudi šolski radio v osnovni šoli. Tam smo celotna zadnja dva razreda celo šolo med glavnimi odmori, ko smo le mogli, torej ko ni bilo glasbenih želja, dvakrat na teden terorizirali z metalom. Med »radio urami«, ki smo jih izkoriščali za poslušanje bandov namesto dela za radio, se je preposlušalo veliko bandov, večkrat je zaradi glasnosti seanse prekinil ravnatelj, kar je na koncu preraslo v legendarne zgodbe. Dobri, zakon nedolžni časi brez socialnih omrežij, pametnih telefonov in instant razmišljanja s sekundno pozornostjo, ki je današnje dni žal stalnica med mladino.
Da se vrnem k tvojemu vprašanju. Podoben fenomen se je v tistih letih zgodil samo še v Medvodah. Ko smo kasneje leta 2003 prvič igrali skupaj z Metalsteel, smo zagotovo bili najmlajši metal bandi kadar koli v Sloveniji, mogoče celo na Balkanu. Vsi člani pri obeh bandih smo šteli 13, 14 ali 15 let, naš bobnar pa 12, z nami pa je začel igrati, ko je imel 11 let. To je v današnjih dneh v Sloveniji nezaslišano, za »mlade« imamo danes bande, ki štejejo 18 ali 19 let, kar so v bistvu že skoraj odrasla leta, ki omogočajo izpit za avto in mnogo drugih »olajševalnih« okoliščin. Takrat nama je bil z Lenčem band seveda samo »zanimiv«, poslušalo pa se je mali milijon glasbenih zvrsti, zaradi glasbene šole seveda veliko, veliko klasične glasbe, jazza in ostalih zadev, zato bom kar tu poudaril zelo pomembno dejstvo: poslušajte čim več različne glasbe in različnih zvrsti, seveda tudi zvrsti metala.
Samo to je pot do uspeha, glasbena neomejenost in sprejemanje drugačnosti. Osebno poslušam od a do ž in čisto vse možne metal zvrsti in podzvrsti, od ultra kultnih zadev NWOBHM, ki jih raziskujem že pol življenja, do najbolj hladnega black metala, do najbolj banalnih zadev a la Deathspell Omega, do vikinških Bathory, najbolj brutal thrasha, gore death metala do funeral dooma, progresive in tehničnih zvrsti, nemškega power metala plus še nešteto drugih zadev. Seveda človek razvije preference, moja je recimo klasični heavy metal, ker ga poslušam največ časa, a možnost/priložnost je treba dati vsem zvrstem in v vsaki se najde nekaj, kljub temu, da obstajajo bolj in manj priljubljene zvrsti, je nepravično, da bi katero degradirali. Sam nikoli nisem degradiral nobenega žanra, velikokrat sem degradiral kak band, ki ga ne maram zaradi teh ali onih razlogov (vsega pač ne moremo marati, kajne), seveda, a celotnih žanrov nikoli), ker se večinoma zavedam, od kje in zakaj kaj prihaja in veliko ljudi živi v veliki zmoti glede tega. To vam bo, glasbeniki, pomagalo tudi pri samem igranju, s tem si boste razširili tudi igralno obzorje in lahko boste igrali veliko različnih zvrsti na visokem nivoju. Velikokrat me kdo vpraša: »Kako je možno, da si igral v osmih metal bandih oz. še vedno redno igraš v štirih?« (Vicious Rumors, Scepsis, Thraw in Nature). Potem pa še moj solo projekt Spiritualist, z Wartune smo še vedno »na čakanju«, če je treba, pomagam Keller itd. Kot odgovor bom na tem mestu uporabil angleški citat znamenitega Genea Hoglana, ki pojasni celotno zadevo, sam pa imam popolnoma isto stališče:
»Y'know, I never really knew where I was going to go with my career when I was starting out in my teens. All I knew was that I was gonna stick around, like a cockroach or fungus, or a cockroach infested with fungus. I was thinking about it recently, about my career involving many bands, many players, and I thought about a lot of the guys I looked up to, like Tommy Aldridge, Cozy Powell, Steve Gadd, Terry Bozzio, and those guys did plenty of bouncing around themselves.
I'm sure there was some, "It's okay to do your thing with many different bands, just always try to be awesome and worth their time"-type of influence that rubbed off on me from watching their careers, and the fact that I always felt like Dark Angel was not going to be my last stop, well, I guess it's just natural that things have turned out this way. I've always liked expanding my boundaries by playing with as many cats as I have, and I know my playing has greatly improved due to it. I sure know that my sense of diplomacy has, indeed.
I tell ya, there sure isn't the downtime involved in jumping around that there is with being stationary. I don't get to receive the, "Okay, we're done with the touring cycle, everybody take a break, and we'll meet up in a few months to start the next album." I bounce!«

DEJAN: Huh, to pa je bil zalogaj informacij in zanimivih pripovedi. Tako, zdaj pa k Vicious Rumors. Od kdaj je ta band dejansko že na tvojem seznamu bandov, ki jih poslušaš doma?
TILEN: Pred prihodom v band sem bil in sem tudi še zmeraj fan. Kar dosti let, ne spomnim se od kdaj so na seznamu, se pa spomnim čisto točno, kdaj sem za njih izvedel. Za Vicious Rumors sem izvedel, ko so bili objavljeni kot predskupina Blazea in Savatage leta 2002, ker sem bil velik fan Blazea in sem vseskozi sledil Planetblaze.com in videom s turneje Tenth Dimension. Takrat sem dejal, da bom Blaze-a nekoč pripeljal na Ravne na Koroskem, kolikor noro naj se že to sliši. Držal sem besedo in ga leta 2010 pripeljal v KMKC Kompleks, kjer je Blaze odigral enega najdaljših koncertov svoje kariere. Zares poseben dan, ki ga s par stavki niti pod razno ni mogoče opisati (več pa si preberite v reportu).
O tem, kako sem prišel v band, obstaja intervju na YouTube (glej med 17:27 in 18:00 minuto).
DEJAN: Če se ne motim, si z Vicious Rumors najprej odigral nekaj koncertov po Evropi, nato ste leteli čez Lužo, kjer ste v Severni Ameriki odigrali dolgo turnejo. Ker vem, da trenutno pripravljaš svojevrsten potopis, ki bo objavljen kmalu in bo vseboval vse zanimivosti tistih dni, se ne želim preveč poglabljati in uničiti presenečanja našim bralcem, ki se le-tega veselijo, zato okoli tega le nekaj obrobnih vprašanj. Razlika med evropsko in ameriško publiko na koncertih?
TILEN: Tako je. Najprej smo poleti odigrali enomesečno evropsko turnejo. Headlinerji smo bili na Headbangers open air z Metal Church in Overkill, co-headlinerji s Candlemass na Bang Your Head w.u.p., headlinerji na Turock festu, igrali smo še na Alcatraz festu z Anthrax, Exodus, Doro itd. Igrali smo v Tolminu na Metaldays, kar je bil eden od high-lightov, nihče ni pričakoval takega odziva. Igrali smo še na Stonehenge festu in verjetno sem še kakšnega pozabil. Poleg tega smo odigrali kar dosti koncertov, vse skupaj okrog 16, 17.
Potem sem se vrnil v Slovenijo, odšel direktno v studio in posnel Decoding The Past, novo ploščo Thraw. Nato so mi izpulili modrostni zob in v bolečinah sem se odpravil v Ameriko. Razlika je bistvena. V Ameriki vsekakor ni toliko klasičnih metalcev z našitki in dolgimi lasmi. Seveda je vse odvisno od mesta, v večjih mestih je stanje dokaj podobno kot v Evropi, najboljši koncerti so bili v velikih mestih z legendarnimi dvoranami. V New Yorku v kultni Webster Hall (The Ritz), kjer mi je bilo zares v čast igrati. V Atlanti (legendarni Masquerade), v Bostonu (Middle-East), v Chicagu (Reggie's) itd. Zame generalno ni razlike, če igram pred 10000 ljudmi sredi Belgije z Anthrax, pred 4000 ljudmi sredi Nemčije z Overkill, Candlemass in Metal Church, pred 100 ljudmi v Innsbrucku ali pred kolegi na Ravnah, vedno se najdejo die-hard fani, za katere je potrebno dati 200 odstotkov od sebe. Amerika je vsekakor tudi fanatična, npr. na prvem koncertu v Oklahoma Cityu je ob petih popoldne, ko smo prispeli, do mene prihitel 45-letni die hard fan in me v bistvu prestrašil. Čez pol dvorane se je drl »Tilen«, jaz pa »Wtf, kdo me pozna sredi Oklahome?« Takoj je razložil, da bo to prvič, ko bo imel priliko videti band, da je celo življenje čakal na to, ker Vicious Rumors niso odigrali meddržavne turneje v Ameriki preko 22 let in nikoli niso igrali v območju Oklahoma Cityja ali sploh kje blizu te zvezne države in da že od junija ve, da sem nov basist, mi izrekel dobrodošlico, ob tem, ko je pred mene navrgel CD-je in majico za podpisati avtograme. Neverjetna izkušnja, pravzaprav veliko bolj neverjetna od tega, da sem sredi Belgije ali Nemčije in Nizozemske na festivalskih »avtogram urah« podpisoval avtograme stotinam fanov. Zaradi takih ljudi metal živi!

DEJAN: Kakšna je po tvojem mnenju, ki temelji na izkušnjah zadnjih mesecev, razlika med evropskim in ameriškim poslušalstvom oziroma zakaj je tako težko uspeti v ZDA?
TILEN: V ZDA je trg enostavno prevelik. Prevelik in prenasičen, v Ameriki še vedno vladajo radijske postaje, verjeli ali ne. Če nimaš hita na radiu si nič, kar se tiče megalomanskega uspeha. Underground metal je kot povsod drugje po svetu, dosti je bandov, le odkriti jih je treba. Težko je uspeti predvsem zaradi logistike in razdalj, večina bandov nikoli ne igra izven svoje zvezne države, povprečen Američan tako ali tako v svojem življenju vidi le tri ali štiri zvezne države – mnogi ne vidijo niti ene, razen svoje. Mi smo jih, za primerjavo, 33 od 50-ih, igrali smo v več kot dvajsetih.

DEJAN: Kje so »grupijke« bolj trdovratne?
TILEN: Povsod so isto trdovratne, sploh če si v bandu s 50-letniki. (smeh) Na srečo se jim zadnjih pet let vztrajno umikam in izogibam in sem srečen s svojo punco. Seveda se postavlja vprašanje, kaj bi bilo, če bi bil samski. A na to niti ne rabim in nočem odgovora.

DEJAN: Alkohol in enomesečna oziroma večmesečna turneja – kako gre to skupaj?
TILEN: Preprosto. Ker to jemljem kot zelo resno službo in sem v prvi vrsti seveda metal fan(atik), postavljam nastop za ljudi, sometalce, ki so drago plačali karto, na prvo mesto. Temu je podrejeno prav vse. Na obeh turnejah skupaj sem spil nekaj pločevink in točno štiri kozarce piva. Mislim, da to pove dosti. Kraje sem si zapisal v moj metal tour dnevnik: Deinze, Balingen, Tolmin, Indiana. Alkohola je dosti preteklo v vseh letih prej, na touru sem zato, da igram metal. Nepredstavljive razdalje med kraji na ameriški turneji si ljudje, dokler jih ne doživijo, tudi sam sem bil eden izmed njih, ne znajo predstavljati. Če bi poleg vsega še pili, bi verjetno končali na intenzivnem oddelku lokalnih bolnišnic.

DEJAN: Si imel kaj časa, da si se šel turista? Si videl kakšen kraj, ki si ga že zmeraj želel obiskati?
TILEN: Seveda! V San Franciscu, v bistvu v Solano countyu, Vallejo, 25 minut stran od downtowna San Francisca, smo preživeli več kot teden pred in po turneji. Območje Bay Area smo obdelali, to mi je itak bilo najpomembneje, pogledali smo vse legendarne klube, v kultnem Slim's pa sva z Alexom pogledala koncert Heathen/Death Angel, kar je bilo ultimativno doživetje, thrash metal koncert dveh kultnih ameriških thrash bandov sredi zibelke ameriškega thrasha. Poleg tega je za dodatek pri Heathen igral bobne Tom Hunting iz Exodus, na koncertu pa so bili vsi veljaki Bay Area od Garyja Holta, Haralda O-ja, Dannyja Shipmana itd. Vedno sem si želel obiskati Ameriko, videl sem velik del le-te, igrali smo tudi v Kanadi, poleg severne smo se dotaknili tudi centralne Amerike. Bil sem v Mehiki, na meji, v El Pasu, videl sem več, kot sem kadarkoli mislil. Od Niagarskih slapov, norega ponočevanja v Las Vegasu, Sears/Willis towers v Chicagu, celoten Manhattan – vedno sem hotel videti Madison Square Garden, WTC, Empire State Building. Bil sem v puščavi Mojave, ob Area 51, na Route 66, v Kansasu, kjer je Dorothy skočila v luknjo, v bankrotiranem Detroitu, v dejanski Aurori (Illinois), od kjer prihaja Wayne v Wayne's World, sredi Rocky ulic Philadelphie, v Dallasu, kjer je padel Kennedy, v Houstonu. Šli smo skozi 33 zveznih držav, videl sem vse od Alabame, Virginie, Cajun Hell Louisiane, sopranovskega Bon Jovi New Jerseya, Bostona do vsega in še več. Vse bo opisano v potopisu, ko najdem čas, da ga dokončam.

DEJAN: Meniš, da bi lahko postal medijski pomp okoli tebe nekoč tako velik in obremenjujoč, da bi se zaradi tega za stalno umaknil iz glasbene scene? To se je že zgodilo marsiketeremu velikemu in majhnemu glasbeniku.
TILEN: Niti pod razno. Ne glede na kakršen koli pomp! No, na srečo ga verjetno nikoli ne bo v mainstream smislu oz. sem prepričan, da ga ne bo. (smeh) Si ne predstavljam, da bi se kdajkoli »umaknil«.

DEJAN: Sem sicer rekel, da ne želim preveč vrtati, da ne uničim presenečenja, a moram vseeno vprašati: »Drugo mesto si delijo privatni King Diamond koncert na Nizozemskem …« Lahko razložiš nekoliko bolj podrobneje?
TILEN: King Diamond je fan Vicious Rumors. Leta 1988 je priletel na prvi Vicious Rumors koncert v legendarnem Marqueeju v Angliji. Tam so bili npr. tudi Lemmy in še par veljakov, čeprav so deset minut vstran v Hammersmith Odeonu igrali Anthrax in Testament. Vicious Rumors so velikokrat v Kaliforniji tudi igrali s Kingom, predvsem v letih od 1988 do 1995. V Tilburgu smo s Pontusom iz Hammerfall, ki je dober kolega s celim bandom in je tudi produciral zadnji live album, Live You to Death, bili dogovorjeni za srečanje. Pontus je hkrati tudi tonski tehnik za King Diamonda, ko ni na touru s Hammerfall. V kompleksu dvoran smo se dobili, srečanje je bilo noro, legendarne debate in ultra kul vzdušje, King je bil navdušen, mi pa tudi. Kar močan moment, nato pa je po kar dolgem druženju band seveda moral odigrati še tonsko vajo.
Zadeve so se razpletle tako: King Diamond je posebej za nas in še petnajst srečnežev, ki so za to plačali več kot 100 evrov, ob popolni odrski postavitvi in light-showu odigral pet komadov na soundchecku: The Family Ghost, Eye of the Witch, Dreams, Voodoo (enega mojih najljubših), At the Graves. Seveda je bil King v trenirki in ne v corpse-paintu. (spet smeh) Zvok v absolutno odlični akustično dodelani dvorani v Tilburgu je bil popoln, eden boljših, kar sem jih na neštetih koncertih slišal, res noro metal doživetje, ki ga neopisljivo cenim in ga nikoli ne bom pozabil.

DEJAN: Z Vicious Rumors si posnel live album. Si ga že slišal? Kakšni so bili občutki ob prvem poslušanju tako prominentne plošče?
TILEN: Sem, slišal sem grobi miks v San Franciscu. Občutki so bili neopisljivi, sploh zato, ker je live album v večini sestavljen iz nesmrtnih klasik banda, v bistvu je presek celotne diskografije, ki so jih poslušale generacije metal fanov po celem planetu in v veliko čast mi je, da bo v eni izmed izvedb dotičnih klasik na uradni izdaji banda tudi moje igranje in moje ime.

DEJAN: Kako to, da se je band sploh odločil za tole potezo, ko pa je Live You to Death izšel komaj 2012?
TILEN: Band je trenutno v fazi procesa »6 albumov v 6 letih« 2011-2016 (studijski album-live album, studijski album-live album, studijski album-live album). Trije od šestih so že doseženi, četrti čaka in prihaja v letu 2014, 2015 pride nov studijski album, ki že ima naslov, in 2016 zopet live album. Ta dva »projekta« nam ostajata, vse pa bo kulminiralo v izdaji DVD-box seta o zgodovini banda plus uradnem DVD-ju, prvem po 2005. Noben starejši metal band na svetu od osemdesetih let prejšnjega tisočletja ni izdal šest albumov v šestih letih. Delamo tudi na tem, da bi imeli live album iz vseh možnih kontinentov, do zdaj je band izdal live albume iz Japonske, Evrope in prihajajočega iz ZDA. osneli smo live DVD na Majesty of the Seas, kjer smo prvič v zgodovini banda in v 26-ih letih od izdaje odigrali legendarni album Digital Dictator v celoti od prvega do zadnjega komada. Planov je kar veliko, upam, da se vsi uresničijo.

DEJAN: Se je na podlagi tvojega sodelovanja z Vicious Rumors pri tebi že oglasil kakšen oglaševalec? Bi te sodelovanje sploh zanimalo?


TILEN: Je. Ravno pred par tedni sem podpisal zastopstvo za strune Sfarzo iz Kalifornije in postal njihov endorser, pravkar sem v pogovorih za zastopstvo brezžičnih kitarskih sistemov. Dobil sem tudi par osebnih ponudb za zastopstvo kitar. Nekaj variant za določene zadeve sem imel leta pred Vicious Rumors, a se nikakor niso izšle, predvsem zaradi nesprejemljivih pogojev s strani podjetij. Vse bo, kakor mi sporočajo iz podjetij, razkrito v prihodnjih mesecih.

DEJAN: Kratkotrajni načrti za prihodnost predvidevajo izdajo že omenjenega live albuma, kaj pa dolgotrajno, poleg že omenjenega?
TILEN: Album, turneja, album, turneja, ponovi vajo do neskončnosti. To je večni plan banda, ki je prav zaradi tega obstal 34, 35 let, preživel na stotine (verjetno tisoče) drugih bandov in prav zato so Vicious Rumors eden redkih bandov, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdal kar pet studijskih albumov, dva live albuma in EP ter VHS. Vicious Rumors je primarno live band, ki živi od energije fanov. Seveda je pomembno tudi dejstvo, da si nikakor ne delam utvar, da bo ta band deloval večno. Bom pa definitivno izkoristil ves čas do zadnje sekunde, ki nam/mi je namenjen v bandu.Zelo sem hvaležen za možnost, ki sem si jo skozi leta in leta trdega dela in vaje in koncertov prigaral in zelo cenim vsak dan v bandu, nič ne jemljem kot samoumevno in zato verjetno še toliko bolj absorbiram celotno situacijo, vsak moment mi res veliko pomeni. Zelo, zelo cenim Geoffovo pripadnost metalu in neumorno željo po nadaljevanju pri 52-ih letih in več kot 35 letih igranja v Vicious Rumors, človeka res globoko spoštujem (že od nekdaj) in v čast mi je stati ob njem na odru vsak večer.

DEJAN: Bi si znal predstavljati, da se za zmeraj odseliš v ZDA, ne samo za nekaj mesecev? Ti je ameriška mentaliteta dovolj blizu, da bi sploh razmišljal v tej smeri? Konec koncev si se s študijem v tujini naučil živeti v tujejezičnem in kulturnem okolju. In seveda, se opravičujem, da kar streljam vprašanja - študij boš ali si že zaključil?
TILEN: Znal bi si, a si zaenkrat ne. Na kratek rok bom v ZDA odšel še velikokrat. Pravzaprav sem pred kratkim spet bil tam, v Miamiju na Floridi, kjer smo se vkrcali na križarko Majesty of the Seas in igrali na oceanskem festivalu 70000 Tons of Metal, konec januarja. Da bi se tja preselil? Mogoče, ob pravih pogojih, a dvomim, čeprav mi je zakon energija v ZDA. Študija še nisem zaključil, sicer mi ne manjka zelo veliko, a to niti ni pomembno. Moj študij je metal. Uradni (sistemski) študij na fakulteti je hobi, ki je povsem opcionalen. Na srečo mi odličen avstrijski univerzitetni sistem ob statusu kulturnika in podpori profesorjev to omogoča, brez prevelikega naprezanja.

DEJAN: Za konec pa morda samo še tole. Kakšen nasvet bi dal vsem mladim slovenskim glasbenikom, ki si želijo stopiti na podobno pot kot ti?
TILEN: Ne sanjajte svojega življenja, živite svoje sanje. Naj bo moja metal pot opomnik, da je možno vse: igrati v Ameriki in drugod po svetu, igrati na največjih festivalih po Evropi, igrati metal sredi oceana na poti v Mehiko. Mislim, da je celoten intervju neke vrste nasvet, tisti, ki ga hočejo absorbirati, so definitivno prebrali celega, tisti, ki ne, ga verjetno niso. Kakorkoli že, če je uspelo meni, lahko tudi marsikomu drugemu, sklepam in verjamem. A ne pozabite: v to bo treba vložiti energijo dan in noč. Če ste tega zmožni, potem nikakor ne dvomim, da vam ne bo uspelo. Če niste, veliko sreče ob izpolnjevanju drugih ciljev. Naj se vam izpolnijo vse želje, načrti, delajte dobro in vesolje vam bo vse poplačalo. Ne bodite nevoščljivi, pomagajte soljudem, raje osredotočajte svojo energijo v pozitivno mišljenje in poizkušajte obračati svet na bolje. Zakon privlačnosti deluje, vesolje goji univerzalno pravico in ne glede na to, kaj se vam dogaja oz. se vam je dogajalo: pravica bo vedno zmagala. Dokazov za to je več kot dovolj.
Za konec pa še to: Hvala vsem tistim, ki ste me vedno podpirali. Veste, kdo ste in zakaj ste, hvala! In hvala tudi tistim, ki me niste: zaradi vas sem postal močnejši. Metalizirajte do neskončnosti in naprej, Metal Lives!

SORODNE VSEBINE:
3. 3. 2011Vicious Rumors / Novice
19. 2. 2004Vicious Rumors / Novice
2. 5. 2001Vicious Rumors / Novice
5. 10. 2000Vicious Rumors / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
28. 6. 2022
Alice Cooper, Michael Monroe
Stadthalle, Dunaj, Avstrija
28. 6. 2022
Mastodon, Kvelertak, Baroness
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
30. 6. 2022
UK Tech-Fest 2022
Newark, Združeno kraljestvo
1. 7. 2022
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2022
Graščinsko dvorišče, Laško
2. 7. 2022
Whitesnake, Steel Panther
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
5. 7. 2022
Five Finger Death Punch
Sportarena, Budimpešta, Madžarska