Alien Weaponry z Nove Zelandije je zasedba, ki smo jo Slovenci prvi povabili in pripeljali v Evropo ter ji s tem pomagali preskočiti kar nekaj stopničk do tiste najvišje. Če je kdo še ne pozna, gre za trojico najstnikov– da, najstnikov – ki v svoji glasbi uporabljajo maorščino in hako, med drugim pa opevajo dogodke in zgodovinske trenutke maorskih ljudstev. Fantje so približno leto nazaj izdali debitantski album Tü, podpisali z založbo Napalm Records, mesec dni nazaj pa so objavili novi single Ahi Ka. Na tej povezavi pa lahko pogledate 10-delni dokumentarec o njihovem popotovanju po Evropi (dela 4 in 5 se nanašata na obisk v Tolminu).
Kot uvod v letošnjo sezono festivalov objavljamo intervju z lanskega festivala MetalDays, ki je bil krstni festivalski nastop skupine v Evropi.
TINA: Živjo fantje! Kako ste? Uživate v poletju?
LEWIS: Živjo! To je naše prvo poletje zunaj Nove Zelandije in zelo zanimivo je videti vse podnebne razlike in raznolikosti. V Tolmin smo prišli včeraj in vsi so nam takoj povedali, da je reka ledeno mrzla. Seveda smo si mislili svoje, ah, vi Evropejci. Danes pa smo prišli do reke in noge so nam otrpnile. Takoj smo šli ven in res je neverjetno, da je toliko ljudi v reki. Sprva res nismo verjeli. Mislili smo, da nas želijo nahecati glede na to, da se praktično vsi kopajo. Prav tako smo pričakovali, da bomo brez težav hodili bosi, pa tudi smo, vse dokler nismo prišli na plažo – tam pa so tla neverjetno vroča! V Novi Zelandiji večina ljudi hodi praktično vsepovsod brez obutve in je zanimivo, da tega tukaj res ni videti. Sicer pa res uživamo, vreme je odlično! Veliko ljudi nas ima za čudne, ker se drugače obnašamo, drugače govorimo, ampak tukaj se res počutimo sprejete!
TINA: Res je! V Tolmin prihajajo ljubitelji metala iz celega sveta. Tudi Avstralci in Novozelandci, tako da boste morda imeli celo nekaj domačih poslušalcev na vašem koncertu.
LEWIS: To bi bilo odlično!
TINA: Vsi ste še precej mladi. Kakšni so občutki, ko namesto poletnih zabav igrate na velikih festivalih in klubih tisoče kilometrov stran od doma?
LEWIS: No, še vedno zelo uživamo na festivalih, brez skrbi! Je pa sigurno drugače od tega, kar sicer počnejo ljudje naših starosti. Ja, že zadnjih šest let v bistvu nimamo »pravega« otroštva – ampak to je sedaj naše življenje. Čas, ki bi ga lahko preživeli s prijatelji, preživimo tako, da delamo, ustvarjamo. Ko pa »feštamo«, pa »feštamo« zato, ker je to tudi del naše »službe«, haha.
TINA: Ali nam lahko zaupate, kdaj in kako se je vaša zgodba začela?
LEWIS: Jaz in Henry (brata de Jong, op. p.) sva ustanovila Alien Weaponry približno osem let nazaj (takrat sta bila fanta stara 8 in 10 let, op. p.) v Aucklandu, našem domačem mestu na Novi Zelandiji. Ko sva se s Henryjem odločila začeti z bandom, sva imela prijatelja, ki se je ukvarjal s fotografijo in video produkcijo. Posnela sva res slab videospot – ki je še vedno na Youtubu, ampak ti ne poveva, kako ga najti, haha. Za to boš morala res dobro pobrskati (HA-HA in sem dobro pobrskala), Ethana pa sva spoznala pred šestimi leti, ko smo se preselili v Waipu, manjšo vas na Novi Zelandiji. Dejansko sva se z Ethanom prvič srečala v šoli cirkusa.
ETHAN: Ja, res je. En večer smo imeli cirkuški nastop – žongliranje, vožnjo z monocikli in ostale značilne aktivnosti – in iz katerega koli razloga me mama ni prišla iskat po nastopu. Lewis je povabil mene in ostalo družbo k njim domov in seveda sem sprejel povabilo. Ko smo prispeli, sta Lewis in Henry začela »jammati«, kar mi je bilo zelo všeč, bass pa je nekako samo potoval okoli. Ko je prišel do mene, sem bil dejansko edini otrok, ki je bil dovolj velik, da je lahko instrument držal, igral in z roko dosegel konec vratu. In tako sem postal njihov basist.
LEWIS: Po tem smo ga ugrabili in za tri mesece zaprli v klet, haha (Lewis, op.p.), redno pa smo vadili tudi skupaj. In poglej nas zdaj, igramo na MetalDays! Res je precej noro. Vidiš, to se zgodi, ko se učiš igrati ukulele!
ETHAN; Ja, jaz sem začel z ukulele, to je bil moj prvi instrument.
TINA: Kdaj pa se je zgodil ključni moment – točka, ko so vas začele kontaktirati založbe, organizatorji koncertov in ste se začeli zavedati – zdaj je to-to?
LEWIS: MetalDays je odlično mesto za postavitev tega vprašanja, saj menim, da je bila naša odskočna deska e-mail, ki smo ga prejeli od Črta (Dirty Skunks, op. p.). V sporočilu je napisal, da je za nas izvedel preko prijatelja, da smo mu zelo všeč in bi želel, da igramo na metal festivalu v Sloveniji. Takrat niti nismo vedeli, da gre za MetalDays, saj ga v prvem mailu ni omenjal. Vprašali smo ga, za kateri festival gre, kaj nam lahko ponudi oz. kaj ima v mislih. Njegov odgovor je bil, »majhen festival v Sloveniji po imenu MetalDays«. »What the f***«, to pa ni majhen festival, haha! In tako se je začelo. Nekako istočasno, ko smo začeli z dogovarjanjem za koncert, smo podpisali pogodbno z menedžersko agencijo Das Maschine, ki je vse skupaj uredila. In dobili smo naš prvi koncert v Evropi. Na festivalu MetalDays, haha! To je bila naša odskočna deska. Potem smo se začeli pogovarjati – v bistvu je bilo prav smešno, kako smo dobili nemško agencijo, ki pokriva vsa področja z izjemo Nove Zelandije in Avstralije. Naš manager Neo in jaz sva bila na nekem dogodku, neke vrste forumu, na katerem je bil tudi en Nemec po imenu Oliver. Začeli smo se pogovarjati in vprašal me je, v katerem bandu igram. Povedal mi je, da ima prijatelja v Berlinu, ki je nedavno nazaj odprl agencijo Das Maschine (z delovanjem so pričeli leta 2017). Tako smo stopili v kontakt z njimi in podpisali pogodbo. Vse skupaj je bilo res zanimivo, kot zaporedje naključnih srečnih dogodkov. Celo leto je bilo res neverjetno, podpisali smo še z Napalm Records. MetalDays je bil kot prva domina, ki je sprožila zaporedje teh dogodkov.
TINA: Oh, odlična zgodba! Me veseli, da vas je naš lepi festival izstrelil med zvezde. Še ena vaša posebnost je vključenost v maorsko kulturo, vključno s petjem v maorskem jeziku. Zakaj? Kaj in koliko vam pomeni?
LEWIS: V maorščini (te reo) smo začeli pisati delno spontano, delno pa zato, ker imamo na Novi Zelandiji prijatelje, ki so se s pesmijo, katere del je bil napisan v maorščini, prijavili na tekmovanje in tam tudi zmagali. To se nam je zdelo res kul. Zato smo se odločili, da napišemo pesem, katere besedilo bo izključno v maorščini, komad pa bo metalski. Prijatelji imajo namreč reggae band, kar je velika razlika od metala. Ko nam je uspelo, so bili ljudje neverjetno navdušeni. Sprva nismo bili povsem prepričani, kaj pričakovati, kakšen odziv bomo dobili. Ta pa je bil na koncu tako dober, da smo se odločili, da nadaljujemo s pisanjem v maorščini in to naredimo kot ključni del našega banda.
TINA: Kakšna pa je ideologija besedil oz. banda na splošno?
LEWIS: Načeloma nimamo neke rdeče niti oz. specifične ideologije, o kateri bi peli. Pojemo o stvareh, ki nam veliko pomenijo. Ali je to nekaj, kar se je zgodilo nam osebno, naši izzivi, ki smo jih premagali, ali pa npr. zgodovina Nove Zelandije, krivice, ki so se dogajale Maorcem v času britanske kolonizacije. Gre za stvari, s katerimi smo tesno povezani tako ali drugače.
TINA: Z Maorci je povezana tudi »haka«, ki jo vključujete v svojo glasbo.
LEWIS: Ja, v nekaterih besedilih je haka že vključena, prav tako je vključena v glasbo in v naš celoten band. Brez hake bi težko dosegli metalski zvok, saj sta oba zelo povezana. Stilsko sta si zelo podobna – oba sta glasna, agresivna, jezna. To, da vključimo hako, niti ni bila naša odločitev, ampak je prišlo povsem spontano z maorščino in metalom.
TINA: Ali imate kdaj trenutke, ko si želite, da bi se vaša zgodba odvijala počasneje ali pa morda drugače?
LEWIS: Tega, kar se je nam zgodilo, ne bi mogli nikoli obžalovati. Nikoli. Neverjetno je to, kar počnemo in kar nas še čaka. Nikoli ne bi mogel živeti življenja od 9 do 5 (kot delavski narod, op. p.), kar pa bi bila naša edina opcija, če nam ne bi uspelo.
TINA: Seveda, marsikdo vam zavida. Katere pa so vaše metalske inspiracije? Kateri bandi se neprestano predvajajo na vaših telefonih?
LEWIS: Lamb of God so za naju s Henryjem velika inspiracija, odraščali pa smo z zelo raznoliko glasbo. Vse od Boba Marleyja do Metallice. Jaz še vedno poslušam veliko reaggeja, Red Hot Chilli Peppers, Rage Against the Machine. Najin oče je poslušal veliko klasične in baročne glasbe, Vivaldija in podobne skladatelje. Res sva bila izpostavljena zelo stari in novejši glasbi vseh razsežnosti, ki nama je res odprla pogled in mišljenje.
ETHAN: Jaz pa sploh nikoli nisem poslušal metala. Predstavila sta mi ga Lewis in Henry. Najprej sta mi zavrtela Trivium in Metallico, ki sta postala moji največji inspiraciji, kar se tiče basistov. Robert Trujillo je bil zame res velik idol. Dandanes pa veliko raje poslušam vse oblike reaggeja in niti ne toliko metala. Zelo radi poslušamo avstralski band Sticky Fingers, ki je nekakšen mix med reaggejem in bluesom. Zdi se mi, da so ljudje lahko zelo zaprti, če poslušajo samo metal.
TINA: Ja, to absolutno drži, konstantna širitev glasbenih obzorij je odlična stvar.
LEWIS: Tudi v našo glasbo vključujemo veliko različnih tehnik, ki prihajajo iz drugih glasbenih žanrov in s tem poskrbimo, da smo drugačni.
TINA: In za zaključek – sanjska skupina za skupno turnejo?
LEWIS: LAMB OF GOD!!
