INTERVJUJI

26. 2. 2021

Snovalci slovenske metal scene: Janez Zega

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: JANEZ

Ime intervjuvanca: Janez Zega
Lokacija delovanja: Evropa
Glasbena zvrst/žanr: večinoma metal
Kontaktna e-pošta: pegassus77@gmail.com
Član banda: Expulsion, Mothermound, Rodoljubac, Wornpath, Skrun ...

 

DEJAN: Kdaj in kako si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?
JANEZ: Z muziko sem se ukvarjal že prej, in sicer kot član različnih bandov in bolj ali manj uspešnih projektov. S samo organizacijo stvari pa smo se jaz in še en par navdušencev začeli ukvarjati nekje proti koncu 90. let prejšnjega stoletja. Sicer so se stvari v Tolminu in okolici dogajale tudi že prej, vendar nekega poudarka na metalu ni bilo. Mogoče smo se za to odločili, ker smo kot člani drugih bandov precej igrali naokrog. Metal scena v Sloveniji je bila takrat precej manjša in manj razvita, kot je zdaj, in si hitro lahko izkusil več ali manj celo sceno v kakih desetih špilih. Počasi smo se začeli zavedati, da nekaj takega na našem koncu manjka. Imeli smo metalske in hardrockerske bande in poslušalce teh zvrsti, samo mogoče se nikomur ni preveč dalo spustiti v organizacijo kaki takih stvari. Preveč odgovornosti najbrž ... Tako sem enkrat na Klubu tolminskih študentov (KTŠ) predstavil idejo o enem manjšem dogodku na Sotočju, ki se je zgodil leta 2000, če se ne motim, kot prvi Nosferatu Metal Fest. Mislim, da so igrali Black Souls, Scaffold in Expulsion. To - sploh death metal, ki takrat ni bi ravno priljubljen v naših koncih - je predstavljalo kar precejšen šok za lokalno metalsko publiko, hehe.
 
DEJAN: Kako pa se je vse skupaj nadaljevalo po Nosferatu Metal Festu?
JANEZ: Tale Nosferatu se je razvil v serijo manjših dogodkov v organizaciji KTŠ-ja, ampak lokacija pa ni bila vedno ista, saj smo ga enkrat celo preselili v gozd zraven teniškega igrišča; tja, kjer je zdaj »second stage« od Metaldays. Slovenska metal scena se je tudi z vsakim letom razvijala, vedno več bandov je bilo, lažje je bilo stvari izpeljati in začeli smo malo pogledovati tudi za bandi iz tujine. Tako smo leta 2002 delali Krabathor. Takrat smo začeli opažati, kaj s sabo prinaša malo bolj profesionalno zastavljena organizacija nekega dogodka. Za catering je še vedno skrbela moja mama, ki je skuhala joto, tako da se mi vsaj s tem ni bilo treba ukvarjati, hehe.
 
DEJAN: Si kdajkoli ustanovil društvo ali kakšno drugo formalno obliko delovanja?
JANEZ: Ne. Kar smo počeli smo počeli pod okriljem KTŠ-ja, začeli smo se pa povezovati malo bolj na široko po Sloveniji, sprva predvsem na našem koncu s kraškim koncem, kjer sta se s temi stvarmi ukvarjala predvsem Vogrič in Bišto, takrat enkrat pa sem spoznal tudi Bidovca, pa klapo iz Postojne ter Obale in so se stvari začele malo bolj povezovati, kar je bilo super. Povsod, kamor si prišel, si se počutil kot doma. No, mogoče ne v Ljubljani, ampak saj tam se nihče ne počuti kot doma, hehe.
 
DEJAN: Kakšna pa je metal scena v Posočju danes? Je močnejša kot včasih ali so se stvari umirile?
JANEZ: Nikakor ne morem reči, da je močnejša, ker so se na našem koncu svoje čase delale res progresivne stvari. Če pogledamo samo zapuščino In A Spleen, bo to kdo v slovenskih merilih z našega konca težko kdaj presegel. Ampak časi so drugačni zdaj, bandov in glasbenikov je več in scena se počasi razvija, je pa manj priložnosti za koncerte, bandi kar po spisku izgubljajo prostore za vaje, od vedno pa so bili bandi s periferije nekako spregledani, kar pomeni, da se morajo še toliko bolj truditi za to, da se kaj zgodi. Pa saj, če to privede do bolj kvalitetne muzike, konec koncev ni s tem nič narobe.
 
DEJAN: Kdo je trenutno tam odgovoren za metal koncerte?
JANEZ: Moram priznat, da nimam pojma.
 
DEJAN: Si imel kakršnokoli povezavo z nastankom našega največjega metal festivala? Si kakorkoli pomagal pri komunikaciji s takrat odgovornimi?
JANEZ: Okoli teh začetkov sem slišal že veliko takih in drugačnih teorij, hehe. Cela geneza okrog tega. Lahko pa povem, kako sem to jaz doživel ...
DEJAN: Ja, lepo prosim …
JANEZ: Začelo nas je malo zanimati, kako bi lahko te naše male dogodke razširili v nekaj večjega, tudi z večjimi imeni, ne le s slovenske scene. Dogajala se je že Metal Mania v Komnu, pa Metal Arrigoni, pa na Koroškem so bile neke zadeve, pa v Vipolžah je bila ena manjša stvar 2001. Dejansko smo preko KTŠ-ja imeli nekaj sredstev, ki bi jih lahko namenili malo večjemu projektu, ampak ne moreš kar poklicat ljudi in jim reči, naj pridejo igrat. O tem aspektu organizacije nismo imeli pojma, saj smo večinoma delali ekskluzive, nič nismo vedeli o agencijah, turnejah itd. Lokacijo smo pa imeli že določeno, saj smo videli, kako se obnese ob velikem dogodku, ker se je v Tolminu takrat že dogajal festival Riversplash Reggae. Vse je bilo kar nekako nastavljeno. No, takrat pa smo se povezali z Doblekarjem in Romanom in temi ljudmi, si hodili ogledovat stvari, se pogovarjali, oni so se seveda pogovarjali s svojimi vezami, mi smo nekako služili tudi kot lokalni support. Kot zanimivost naj povem, da smo želeli tole stvar izpeljati že leta 2003, mislim, da so od večjih stvari bili že potrjeni Testament, vendar se je okrog predvidenega datuma že dogajalo toliko enih zadev, da se je izvedba prestavila na 2004. To je tudi pomenilo, da je bilo na voljo več časa za organizacijo, promocijo itd. Evo, še to povem, ne vem, če se kdo od vpletenih tole spomni, ampak na sestanku ob čevapih pri Sotočju smo prišli na idejo, da bi se festival imenoval Dirty Black Summer, pa smo idejo opustili, ker bi nas Glenn itak tožil, hehe.
DEJAN: Torej ideja o festivalu Metalcamp vseeno ni samo čisto Doblekarjeva? Oziroma sploh ni njegova?
JANEZ: Bo prišlo spet do diskrepanc v genezi, hehe. Konec koncev je imel Doblekar vseeno neko »mistično vizijo« v sanjah ali nekaj podobnega in je pri tem edinstven. Kolikor vem, ni šlo za nek pojav kolektivne zavesti. Zadeva bi se gotovo odvila v taki ali drugačni obliki, neodvisno od lokacije. Izvedli pa bi jo ljudje, ki so imeli takrat največ povezav tudi s tujino. Mislim, da je bila takrat slovenska metal scena in publika pripravljena na razvoj nekega večjega slovenskega metal festivala. Nam je bila pač všeč ideja, da bi nam Slayer igrali na dvorišču in smo takrat začeli delovati tudi v tej smeri. Nikoli pa ne bi mogli tega izvesti sami. Nikakor. Nič nisem imel z izbiro bandov, izbiro imena ali kakršno koli papirologijo. Samo za izvedbo ene take stvari potrebuješ tudi veze na lokalni ravni in tu mislim, da smo mi dodali svoj mali košček zraven. Toliko o tem. Zdaj se pa lahko naprej nadaljuje vseslovenska razgreta debata o tem, kdo vse se je basal z Danzigovim pršutom in kaviarjem, hehe.
DEJAN: Hvala za predstavitev svojega zornega kota. Seveda nikakor nimam namena kogar koli diskreditirati za nekaj, kar se je dogajalo pred tolikimi leti, osebno mi je pa vsekakor nadvse zanimivo slišati vse te zgodbe, ki so dejansko pisale oziroma spreminjale zgodovino slovenske metal scene.
 
DEJAN: Greva dalje. Si danes še sploh dejaven kot organizator koncertov?
JANEZ: Kot organizator ne.
 
DEJAN: Kaj te je odvrnilo od tovrstnega delovanja?
JANEZ: S tem se sicer že lep čas ne ukvarjam, najbrž pomanjkanje volje in časa, zdaj pa me z vsemi temi novodobnimi medijskimi pristopi, raznimi insta-whatever, to niti ne zanima. Saj v neki normalni sezoni še vedno oddelam več kot sto koncertov, vendar ne kot organizator. Mogoče preveč pogrešam klasično lepljenje plakatov, hehe.
 
DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov nisi maral?
JANEZ: Takrat je bilo malo drugače in kot organizator nisi sedel v neki pisarni in visel na telefonu. Danes se pač stvari delajo tako. Telefona do nekje 2005 sploh nisem imel, hehe. Delali smo pač vse, kar je bilo treba narediti. Hm, mogoče nisem bil ravno fen pospravljanja pločevink in premikanja pijanih trupel po prizorišču. Pa konstantnega buljenja v tolminsko nebo, ker nikoli nisi zagotovo vedel, kdaj se bo upralo...
 
DEJAN: Kaj te je pa pri tem delu najbolj veselilo?
JANEZ: To, da sem imel občutek, da delam nekaj pomembnega. Vsaj tako se mi je zdelo. In spoznavanje novih ljudi. Temu bi danes rekli mreženje ali kako že. Takrat se je temu reklo »uživanje v zavedanju, da obstaja življenje tudi kje drugje kot pred domačim kurnikom«.
 
DEJAN: Omenil si, da danes oddelaš tudi več kot 100 koncertov letno, če stvari potekajo normalno, se pravi brez korone, in sicer deluješ kot glasbeni producent in tonski mojster. Katera od teh dveh dejavnosti ti prinaša največ zadovoljstva?
JANEZ: V bistvu sta ti dve stvari precej povezani. Pravzaprav sem precej bolj tonski tehnik kot pa nek producent. Sem pa vedno vesel, če lahko h kakemu projektu prispevam kakšno svojo idejo. Uživam v svojem delu. Sicer niso vedno idealni pogoji, ampak saj nikjer niso.
 
DEJAN: Z leti so se tvoje vloge delovanja spreminjale. Ali pri bandih, s katerimi si sodeloval nekoč in s katerimi sodeluješ danes, karkoli pogrešaš?
JANEZ: Mogoče je bil včasih tempo malo počasnejši in odnosi pristnejši. Ne vem... Itak se vsem razmeram prilagodiš sproti, tako da nekih razlik niti ne opaziš. Nekako tako kot pri sebi ne opaziš, da se staraš, ker vidiš svoj ksiht vsak dan, hehe.
 
DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?
JANEZ: Ko enkrat prestopiš prag terena, ki ga poznaš, in vidiš, kako stvari delajo v tujini, si velikokrat presenečen, kaj vse je možno. Pa to niso vedno pozitivna presenečenja, da se razumemo. Angleški catering, recimo, hehe. Pri samih glasbenikih, s katerimi sodelujem, pa me pogosto preseneti dejstvo, kako mladi so ti ljudje v določenih primerih in kakšno ogromno tehnično znanje in kako širok pogled na glasbo imajo. Informacijska doba ali ne vem kaj. Lažje se izobraziš, lažje prideš do nove muzike. Ni treba čakati en mesec, da pride videokaseta iz Amerike...
DEJAN: Hja, dobri stari časi ali kako že, hehe.
 
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nisi želel izpolniti?
JANEZ: Ma ne, pa saj ljudje nimajo nekih norih zahtev... Mogoče komu kdaj nisem hotel dati »autotuna« na vokal, ker se mi je zdelo pomembno, da se sliši v »pravi luči«.
 
DEJAN: Sicer pa si tudi sam bil v različnih bandih. Trenutno igraš v katerem?
JANEZ: Trenutno se sicer bolj ukvarjam z nekimi svojimi projekti, nič smrtno resnega, z Mothermound nam bo, če bo šlo s takim tempom naprej, nekje do 2027 uspelo končati plato.
 
DEJAN: Različne vloge, o katerih sva že govorila, opravljaš profesionalno. Na katerem področju te je trenutna korona kriza najbolj prizadela? Lahko malo opišeš?
JANEZ: Ja, najbolj mi manjkajo turneje in koncerti, festivali itd. Naša dejavnost je bila prva, ki so jo ukrepi popolnoma onemogočili, in bo najbrž tudi zadnja, ki se bo ponovno izvajala. Pravzaprav bi moralo biti leto 2020 eno mojih najbolj produktivnih let. Tudi začelo se je super, z evropsko turnejo, na kateri sem bil zraven kot tonski od Beyond Creation. Headlinerji so bili Decapitated, zraven pa so bili še Lorna Shore, Ingested in Viscera. Vse se je odvijalo super, štartali smo v 6. marca Berlinu, ko so bile stvari recimo v Italiji že kar resne. Po osmih koncertih smo prispeli do Glasgowa in tam prekinili turnejo, čeprav se agencija ni strinjala z nami. Po navadi so turneje zelo zanimiva in zabavna stvar, če ne gre seveda kaj narobe, tu pa je kar hitro postalo precej stresno. Ljudje so bili napeti, živčni, vsi smo viseli na telefonih in spremljali situacije po svojih državah, zapiranje mej, letališč, vsak je imel različne informacije itd. Na že tako klavstrofobičnem tour busu postane vse skupaj hitro preveč. Bili smo kar pestra druščina iz kakih sedmih držav, določene ljudi, z mano vred, pa je začelo skrbeti, kako bomo sploh prišli domov. Prva prioriteta je bilo seveda zbežati iz Velike Britanije. Tako smo po več kot 40 urah vožnje – tour bus s prikolico pač ne gre prav hitro – prispeli iz Glasgowa v Berlin, kjer sem naslednji dan letel direktno na Brnik. To je bilo osem ur, preden so v Sloveniji zaprli letališča. Zanimiva izkušnja.
DEJAN: Zdaj stvari povsem stojijo. Za letošnje poletje se napoveduje odprtje dogodkov, a nič preveč masovnega. Že imaš za drugo polovico leta kar koli načrtovanega? Ker fiksno potrjeno na tem mestu zagotovo še nič ni...
JANEZ: Hja, stvari, ki so bile napovedane za lansko jesen/zimo, in sicer evropski turneji z Within Destruction in z Ingested, sta se prestavili na letošnje poletje oziroma jesen, bomo videli, kako bo. Po navadi izvem kaka dva meseca prej, če se kam gre, ampak v teh časih niti to ni dovolj, saj se vse spreminja prehitro, da bi lahko kaj konkretnega planiral. Nisem pa omejen samo na turneje in festivale in določene zvrsti glasbe, tako da bodo precej dobrodošli kakršni koli manjši dogodki.
DEJAN: Če mi dovoliš nekoliko bolj osebno vprašanje … S čim oziroma kako se pa potemtakem sploh preživljaš?
JANEZ: V bistvu smo čez poletje na našem koncu imeli kar nekaj dela – za razliko od kolegov iz večjih mest, kjer se praktično ni dogajalo nič. V Tolminu je bilo izpeljano kar pestro dogajanje čez celo poletje, pa tudi Mostovna je imela zelo raznolik program vse do oktobra, tako da vsaj čez poletje je nekako šlo. Nekaj malega je trenutno kak live streaming ali kaj podobnega, drugače pa bi brez državne pomoči bilo nemogoče preživeti. Poznam kar nekaj kolegov, ki so bili prisiljeni popolnoma opustiti to dejavnost.
 
DEJAN: Vrniva se bolj neposredno k tvojemu delu. Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da se odločiš za sodelovanje z njimi?
JANEZ: Nobenih posebnih. Mogoče to, da niso kaki verski blazneži ali kaj takega. Drugače pa je to v samem bistvu še vedno biznis in vsi vpleteni se trudimo, da potekajo stvari čim bolj profesionalno, tako da ostane bolj malo časa za kake kaprice.
DEJAN: Ves čas se vrtimo samo okoli bandov in njihovega delovanja, njihove promocije. A kako pa kot tonski mojster prideš do tega, da te najamejo tuji bandi in da na tak način vidiš različne koncertne ter festivalske odre tega sveta?
JANEZ: Velikokrat je sodelovanje z bandi povezano z lokacijo, kjer delaš. Če delaš kot »resident« tonski tehnik v neki dvorani oziroma v okviru kakega festivala, se da kar hitro navezat stike z ljudmi in hitro te lahko kdo priporoči za kako delo. Na turnejah je pa malo drugače, saj se med sabo precej hitro povežeš in spoznaš, bandi te priporočijo drugim bandom in tako se počasi začnejo zadeve odvijati. Tako sem preko Within Destruction spoznal Ingested, ko smo bili skupaj na eni mini evropski turneji. Na naslednji turneji z Ingested in Within Destruction sem delal oba banda, na prvem koncertu turneje v Belgiji smo se spoznali s Signs of the Swarm in so me kar vprašali, če bi lahko delal še z njimi, Ingested so me priporočili Beyond Creation, itd. Ko se začne enkrat kotaliti, lahko samo upaš, da se bo še naprej kotalilo, hehe.
 
DEJAN: No, pa sva prišla še do mojega zadnjega vprašanja. Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?
JANEZ: Naj si na noben način ne dajo vzeti samozavesti in naj verjamejo vase tudi takrat, ko bo to težko. Ta industrija je umazana in moraš biti pripravljen na vse. Mogoče od zunaj izgleda romantično, ni pa vse čisto tako. In noben efekt, noben »autotjun« in nobena kitara za 3000 evrov te ne bo rešila, če ne znaš igrati. Dajte vadit, ne se bati izvirnosti in predvsem se probajte imet čim bolj fajn.

SORODNE VSEBINE:
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
6. 8. 2019MetalDays 2019, 5. dan / Galerija
1. 8. 2019MetalDays 2019, 2. dan / Galerija
7. 8. 2018Metaldays 2018, 4. dan / Galerija
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
22. 5. 2021
ODPOVEDANO! Vienna Metal Meeting 2021
Arena, Dunaj, Avstrija
22. 5. 2021
Throne Fest 2021
Kubox, Kuurne, Belgija
23. 5. 2021
STREAM: Emperor – A Night of Emperial Wrath
Notodden Teater, Oslo, Norveška
4. 6. 2021
ODPOVEDANO! Download Festival 2021
Castle Donington, Združeno kraljestvo
10. 6. 2021
System Of A Down, Korn
Area Expo, Milano, Italija
17. 6. 2021
MetalGate Czech Death Fest 2021
Červený Kostelec, Češka