NAGRADNE IGRE
Traja do: 13. 6. 2021
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

INTERVJUJI

12. 5. 2021

Alitor

Spraševala: Tina Novaković
Odgovarjal: MARKO

Avtor fotografije: Milan Šurbatović

Alitor je štiričlanska srbska metal zasedba, nastala leta 2011 v Inđiji. Žanrsko se okvirno uvršča v tehnični thrash metal, vendar vse bolj stremi k progresivnejšem izrazu in posega po številnih prijemih sodobnejših sorodnih zvrsti. Slovensko občinstvo je lahko Alitor že spoznalo ob več priložnostih, saj so v preteklih letih zabeležili kar nekaj nastopov po državi, in sicer v Kopru, Črnomlju, Kamniku in na festivalu Live After Death. Leto dni po nastanku je zasedba samostojno izdala EP Embittered, leta 2014 pa je sledil prvenec Eternal Depression, ki je izšel pri založbi Witches Brew. Na naslednji album, ki nosi naslov II, so podporniki banda čakali kar šest let, saj je izšel novembra lani. O aktualnem, drugem albumu in ozadju banda nam bo več povedal Marko Todorović, ki je v vlogi frontmana zadolžen za vokale, bas in besedila.

 

TINA: Pozdravljen, Marko. Kako si? Za začetek, aktualna tema – kako preživljate pandemijo? Upam, da ste vsi zdravi.

MARKO: Draga Tina, najprej hvala tebi in ekipi za tole priložnost. Paranoid spremljam že dolga leta in veseli me, da smo končno uresničili sodelovanje. Hvala za vprašanje, vsi smo dobro. Trudimo se, da bi band ostal živ, koncerti so prepovedani, zato se družimo, vadimo, delamo na novi glasbi …

TINA: Čeprav je zasedba Alitor sodeč po prisotnosti v znanih srbskih medijih, posvečenih težji glasbi, v domači državi zelo dobro sprejeta in uveljavljena, v Sloveniji izven okvirja podpornikov thrash metala, sploh njegove podzemne struje, razen imena ni najbolj poznana entiteta. Ker je to vaš prvi intervju za slovenske medije, nam lahko na kratko predstaviš svoj band?

MARKO: Zasedba je v teh desetih letih delovanja doživela veliko vzponov in padcev. Kot zelo mlad band smo izstopali iz takratne konkurence in dosegli res opazne rezultate. Imeli smo tudi več koncertov izven Srbije, vendar je potem sledila pavza, z njenimi posledicami pa se soočamo še danes. Med temi leti vzpona smo se uspeli povezati tudi s slovenskimi zasedbami (posebej poudarjam Eruption, s katerimi smo postali dobri prijatelji), ki so nam pomagale pri bookingu nekaterih koncertov v Sloveniji … Če pa govoriva o našem glasbenem slogu, se je ta skozi leta spreminjal, vendar je v osnovi thrash metal, ki se ga trudimo začiniti tako z raznimi sodobnimi kot old school vplivi različnih zvrsti.

TINA: V slovenskem metal prostoru vseeno niste čisto novo ime; kot rečeno, ste tukaj tudi večkrat igrali. Kako vas je sprejela publika? Bi lahko primerjal odziv slovenske in srbske publike?

MARKO: Da, kot sem prej omenil, Eruption (shoutout tej ekipi!) so nam v preteklosti zelo pomagali pri bookingu koncertov, ravno tako pa tudi Jernej Svetič iz Črnomlja (lepo pozdravljam tudi tega gospoda). V Sloveniji je bilo vedno čudovito. Obiskanost koncertov je od mesta do mesta variirala, vendar je bila atmosfera v bistvu vedno pozitivna, med našim celotnim obiskom, ne glede na mesto, v katerem smo takrat igrali, pa so tako organizatorji kot publika za nas odlično poskrbeli. Slovenska publika zna biti dokaj zadržana in jo je težko aktivirati, ampak smo jo v večini primerov uspeli premakniti. Kar mislim, da je definitivno dober znak, hahahah. Če sem iskren, je od našega zadnjega gostovanja v Sloveniji preteklo že štiri ali pet let in ne vem, kako nas bi danes sprejeli … Verjamem, da sta se tako publika kot koncertna klima v tem času nekoliko spremenili … Vsekakor pa upam, da se bo ta covid-kaos kmalu končal in bo z vrnitvijo koncertov prišlo do nekega preporoda glasbene scene tako v Sloveniji kot v Srbiji.

TINA: Se ti je kateri od teh koncertov še posebej vtisnil v spomin?

MARKO: Kar se tiče nastopov v Sloveniji, je bil koncert v Kopru leta 2014 odličen. To je bil zadnji koncert v okviru naše evropske turneje, ki smo jo imeli z bandom Space Eater. Čeprav smo na koncert po dvanajsturnem potovanju prišli polomljeni, je bil to po mojem mnenju eden najboljših nastopov te turneje. Koncert je bil zelo dobro obiskan, v spominu pa mi je ostala žurka, ki smo jo naredili na koncu nastopa Space Eaterjev, in odlična zabava z Janom ter ekipo Nemesis Bookinga v backstageu.
Koncerti v Črnomlju pa so seveda zgodba zase. Čeprav ne pride veliko ljudi, so tam ti nastopi in žurke po njih nekaj najboljšega, kar sem v življenju doživel!

TINA: Vaš dosedanji repertoar obsega dva studijska albuma in EP. Medtem ko se EP in prvi album gibljeta med ortodoksnim thrashem ter zelo tehnično usmerjenostjo z občutnimi death momenti, se je drugi album obrnil k znatno progresivnejšim pristopom in od predhodnega ohranil samo okvirni izraz. Kaj je povzročilo to spremembo?

MARKO: Iskreno, nikoli nismo delali po formuli. Glasba, ki smo jo ustvarjali, je bila vedno refleksija trenutka in čustvenega/mentalnega stanja, v katerem smo bili takrat. Naš cilj poleg tega nikoli ni bil, da bi se ponavljali. Zelo cenim Motörhead in podobne bande, ki celo življenje ustvarjajo glasbo po praktično eni formuli … To cenim, ampak v takem pristopu h glasbi ne vidim nič zanimivega. Želim, da band z vsako izdajo raste in se meje neprestano premikajo.

Po mojem mnenju je drugi album precej drugačen od prvega iz dveh razlogov: pesmi so nastajale v različnih obdobjih (2015–2019 – to obdobje je bilo izredno turbulentno tako za kolektiv kot vsakega člana posebej), ne smemo pa zanemariti niti vpliva Igorja Marinića, ki je z nami igral med letoma 2017 in 2019, sodeloval pri ustvarjanju nekaj pesmi ter album z nami posnel.

Mislim, da sta ti dejstvi prelomna faktorja, ki dajeta vtis drastične spremembe.

TINA: Vaš drugi album je izšel novembra lani, kar pomeni, da ste med izdajama naredili malo daljši premor. Zakaj?

MARKO: Kot sem omenil v prejšnjem odgovoru, smo imeli več osebnih borb, ki so se odrazile v delu banda. Po nekaj eksplozivnih letih na začetku in res velikem vzponu ni nihče mogel predvideti (niti publika niti mi sami), da nas bo doletela fatalna usoda večine bandov. Ko smo ustanovili band, smo bili vsi še v srednjih šolah/na fakultetah. Naša edina obveznost je bila šola, ves preostali čas in energija pa sta se lahko pretočila v band. Potem pa se je po nekaj letih zgodilo življenje, v katerem se v tistem trenutku nismo najbolje znašli. Vsa ta trenutna nezadovoljstva, osebni boji in negotovosti so se odrazili v aktivnosti banda. V tistem trenutku se tega nismo zavedali in band je bil počasi vedno bolj potisnjen v ozadje. Zatem je prišlo še do zamenjav v postavi in problemi so se poglobili ... Od tod izvira ta velik premor. Ves ta kaos je bilo treba postaviti v red.

Ko danes na to gledam z distance, mi je vse veliko bolj jasno in razumljivo. Tudi mi kot zasedba smo morali preživeti te mladostniške muhe. Mislili smo, da jih bomo zaobšli, vendar so se vseeno pojavile in so bile na naši poti neizogibne. Konec koncev se nerad obračam nazaj in razmišljam o tem, kaj bi bilo, če tega ne bi storili …  Najpomembneje je, da smo našo zgodbo ohranili živo in smo zdaj močnejši kot kadar koli prej. Resnično mislim, da smo se uspeli vrniti na pravo pot in so velike reči šele pred nami. Izredno sem vesel, da po vseh turbulencah še naprej nastopamo v prvotni postavi.

TINA: Pomemben element zaokroženosti zvočne stvaritve so tudi besedila. Na tem albumu je opazna borba posameznika s svetom, ki pa je vseeno na bolj introvertirani strani, z refleksivnejšimi besedili. Čeprav si že dobro opisal ozadje, me vseeno zanima, kakšna je tu vodilna ideja?

MARKO: Veseli me, da si to opazila. Ta borba posameznika s svetom je nekaj, kar je od nekdaj prisotno v mojih besedilih. Če sem iskren, tudi izredno težko pišem o čem drugem, hahahaha.

Glasbo vidim kot naraven način prenosa čustev in razmišljanja. Zato sem pozoren na to, da se ukvarjam s temami, ki so blizu vsem nam, saj vsi želimo ugotoviti, kako življenje funkcionira in kako iz sebe izvleči največ.
Na prvem albumu se vidi izgubljenost in moja popolna disharmonija s to moralno distopijo, ki jo živimo (od tod naslov Eternal Depression), katere del smo tudi sami. S časom, ko so se izkušnje nizale, jaz sem postajal zrelejši (prej bolj izkušen), se je tudi moja percepcija širila. Zaradi tega sem želel, da tematika na tem albumu ne bi bila tako mračna, temveč je mogoče najti tudi malo upanja, razumevanja za sebe in svet, v katerem živimo. Tako da je prva polovica bolj mračna, druga pa vseeno nekoliko bolj pozitivna. In to je definitivno smer, v kateri želim, da bi šla moja besedila v prihodnosti, saj mislim, da sem s publiko delil več kot dovolj slabih misli o svetu, pa tudi o samem sebi.

TINA: Ker so nas ti nesrečni časi fizično ločili in onemogočili udejanjanje pomembnega vidika glasbenega izraza, promocija albuma verjetno ni tekla po predvideni poti. Kako ob odsotnosti koncertov promovirate aktualni album? Kako ohranjate aktivnost banda sredi vseh teh prepovedi?

MARKO: Da, na žalost. Prepovedi združevanj in koncertov so nekaj, kar nas je močno zadelo ter res ohromilo našo možnost, da bi lažje in na bolj naraven (nam veliko bližji) način promovirali svojo glasbo. Menim, da smo Alitor resnično »live« band in največja možnost ter priložnost za pridobivanje občinstva ležita ravno v tem – v živem kontaktu in izmenjavi energije med koncertom. Ampak smo, kjer smo, tako da smo se potrudili, da to obdobje izkoristimo za delo na osebnem razvoju in novih pesmih. Vzporedno s tem smo se trudili in aktualnost albuma II ter banda vzdrževali s pomočjo spleta (družbenih omrežij) in s prodajo mercha. Moram pohvaliti naši založbi Doc Gator in Ragnarök Records iz Švice/Nemčije, ki sta nam res zelo pomagali pri tem, da se je širila vest o našem bandu in novem albumu. Najboljše reakcije na drugi album smo dobili prav iz nemško govorečih držav. Veliko metal privržencev je z nami navdušeno delilo svoje vtise o albumu, legendarne revije, kot so Rock Hard, Deaf Forever in Legacy, pa so naš novi album v recenzijah ocenile res visoko. Uvrstili so nas celo na sezname najbolj perspektivnih evropskih skupin.

TINA: V zadnjem letu je veliko bandov iz znanih razlogov ta problem reševalo s streami koncertov, ki čeprav v nobenem pogledu ne morejo in predvsem ne smejo nadomestiti doživetja živega koncerta, vseeno nudijo nekaj malo pomiritve ali utehe v tej na videz brezizhodni situaciji. Ker vem, da so tudi nekateri vaši kolegi svoje poslušalce razveselili s studijskimi live streami, moram vprašati – ste morda razmišljali kaj v tej smeri?

MARKO: Iskreno nikakor nisem fan teh koncertov. Resnično podpiram trud in angažiranost bandov/organizatorjev, da z live streami vseeno ohranjajo koncertno kulturo pri življenju, ampak Alitor ne vidim v takih aktivnostih. Ta celotna zgodba mi deluje zelo umetno, saj menim, da nikakor ne more prenesti energije/emocije, ki sta bistven element naših nastopov; to je nekaj, kar se lahko ustvari samo v trenutku na odru, ko publiko opazuješ iz oči v oči in na licu mesta vidiš reakcije ljudi na to, kar delaš, ko se dogaja izmenjava energije v trenutku. Veliko bolj konstruktivno se mi zdi vlagati v to, da posnamemo novo glasbo in se s tem poklonimo ljudem, ki spremljajo naše delo, kot da organiziramo live stream koncert.

TINA: Slovenska metal scena je zadnjih dobrih dvajset let glede na velikost občinstva izredno živahna in bogata, zahvaljujoč predvsem predanim posameznikom, ki niso obupali, niti ko je koncerte obiskovalo po deset ljudi ali manj. Kako je pri vas? Kako bi opisal sceno v Srbiji?

MARKO: Absolutno se strinjam s tabo. Velika prednost Slovenije je v tem, da vseeno obstaja nekakšen sistem, ki kolikor toliko »pomaga« kulturi, še posebej subkulturam, ki niso znotraj vidnega polja mainstream medijev. Tako imate v Sloveniji praktično v vsaki vasi kulturni center ali mladinski dom, ki je opremljen na nivoju najboljših koncertnih prostorov v Srbiji. To je velika prednost, saj obstaja infrastruktura in vsaj nekaj zavesti lokalnih samouprav o pomembnosti kulture. V Srbiji pa se vse dela proti temu. Kultura se sistematsko uničuje. 90 odstotkov kulturnih centrov ne dela nič (ne samo v času covida), koncertni prostori so povsem neopremljeni, glasbeni programi skorajda ne obstajajo …

Ker imam v Sloveniji več prijateljev, vem, da situacija ni idealna in se organizatorji/bandi redno srečujejo z različnimi problemi (zakonskimi/infrastrukturnimi), ampak definitivno mislim, da so stvari (v kulturi) bolje zastavljene kot pri nas.

Pri nas je vse odvisno zgolj od entuziazma in prizadevanja posameznikov. Obstaja nekaj organizatorjev, pri tem bi posebej poudaril MM Concerts, ki se res zavzemajo za metal sceno (za kitarsko glasbo nasploh) in jo z raznimi aktivnostmi uspešno ohranjajo pri življenju. Srbija ima veliko dobrih bandov, v preteklosti (pred petimi leti in več) je bilo koncertnih prostorov veliko več, na koncertih več publike … Potem pa je to (že pred covidom) skoraj izginilo ... Iskreno upam, da bodo po tej norosti koncerti bolje obiskani in se bo zgodila neka vrsta preporoda scene. To se mora zgoditi, saj kvaliteta obstaja.

TINA: Očitno ti slovenska metal scena ni tuja. Jo tudi aktivno spremljaš? Kateri bandi so ti blizu?

MARKO: Da, seveda jo spremljam! Nekajkrat sem že omenil Eruption. So moji prijatelji, njihov band pa poslušam že od leta 2009 oziroma 2010. Lifeless Paradise je album, ki je name naredil res velik vtis v trenutku, ko sem ga slišal. Meni najljubša slovenska zasedba je Negligence. Kar pa se tiče ostalih bandov iz Slovenije, ki so mi osebno zelo pri srcu in podpiram njihovo delo, bi omenil Vigilance, Mist in Panikk.

TINA: Aktivnost na družbenih omrežjih namiguje, da se dela na novi izdaji. Lahko deliš z nami, kaj se pripravlja in kdaj? In ali je še kaj upanja, da se letos vseeno zgodi kakšen koncert?

MARKO: V preteklosti smo imeli veliko problemov z najavljanjem izidov. Po navadi se to nikoli ni realiziralo takrat, kot smo prvotno načrtovali. Tako da ne bi želel preveč govoriti o tej novi izdaji. Lahko povem, da aktivno delamo na njej, vsi instrumenti so že posneti. Veliko pripravljamo za letos. Samo prosim kozmos, naj nam da zdravja in modrosti, da bi se vse načrtovano uresničilo. Kar pa se tiče koncertov … Predvsem upam, da se ta zgodba s covidom kmalu zaključi in se vsi vrnemo v normalno življenje ter socializacijo. Zato sledim stari modrosti – po noči pride dan, po dežju posije sonce …

TINA: Marko, hvala, ker si si vzel čas. Želiš za konec še kaj dodati?

MARKO: Še enkrat, hvala lepa za ta intervju, res sem užival! Vašim bralcem bi rad sporočil, naj ostanejo zdravi, pazijo nase in ne pustijo, da jih ti nori časi spremenijo. Ostanite zvesti samim sebi, verjemite v sebe in boljši jutri. Vse to bo minilo. Dokler pa se to ne zgodi, ne smemo dovoliti, da bi izgubili sebe! Ne pozabite, da bi tisti, ki vodijo ta svet, prav to želeli – odprite oči, dvignite se nad to. Upam, da se kmalu vidimo na kakšnem koncertu! Lep pozdrav vsem metal fanom v Sloveniji in vaši redakciji!

SORODNE VSEBINE:
8. 7. 2015Live After Death Festival 2015 / Reportaže
9. 7. 2012Vigilance, Panikk / Novice
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
18. 6. 2021
Javna vaja: Degress
Mladinski center Postojna
18. 6. 2021
STREAM: Slay at Home
slayathomefest.com
19. 6. 2021
Zapuščinska obravnava: Britof in drugi
Dvorišče HUB-a, Slovenj Gradec
24. 6. 2021
Nick Mason's Saucerful Of Secrets
Gasometer, Dunaj, Avstrija
27. 6. 2021
Kiss
Wiener Stadthalle, Dunaj, Avstrija
1. 7. 2021
23. Under The Black Sun Open Air 2021
Freilichtbühne Friesack, Nemčija