V začetku decembra, tik pred pričetkom »mini« turneje, sem se pogovarjala s članoma mednarodne, a skoraj že domače progresivne metal zasedbe Seventh Station. Fantje so lansko leto izdali studijski album Heal The Unhealed, kot omenjeno pa so sredi decembra koncertirali v Sloveniji in bližnji okolici. Z odličnim predstavitvenim koncertom in energijo so me prepričali v obisk dveh zaporednih nastopov. Glede na to, da idejni vodja in kitarist Dmitri Alperovich živi v meni sosednjem mestu, smo intervju izvedli v živo ob skodelici kave in pivu. Pridružil pa se nama je še vokalist Davidavi »Vidi« Dolev, ki sicer živi in ustvarja v Izraelu.
TINA: Živjo, fanta, Vidi – dobrodošel v Sloveniji!
VIDI: »Yaay«, hvala.
TINA: Enostavno vprašanje – kako si, kako sta? Vidi, kakšni so občutki ob (ponovnem) obisku Slovenije?
DMITRI: No, jaz živim tukaj, tako da … haha.
VIDI: Meni je všeč tukaj.
DMITRI: Seveda ti je, saj si turist.
VIDI: Ja, za teden ali dva.
DMITRI: Je pa res, da te ni težko osrečiti.
VIDI: Mene?
DMITRI: Ja, si zelo prilagodljiva oseba.
VIDI: Ooh, to pa je najboljša stvar, ki sem jo slišal o sebi po nekaj časa.
DMITRI: Torej moram sedaj popraviti napako z kritiko?
VIDI: Pusti to za kasneje, ko ne bomo snemali. Naj kompliment ostane.
DMITRI: Seveda, Vidi je zakon!
VIDI: No, res sem precej prilagodljiv.
TINA: Glede na to, da si v mednarodni zasedbi, je to zagotovo zelo dobra in potrebna stvar. Torej – mednarodni band – kdo so trenutni člani Seventh Station in iz katerih držav prihajajo?
DMITRI: OK, bom začel z Vidijem, ki je iz Izraela. Jure Lopatič in Grega Plamberger sta iz Slovenije, s tem da eden živi v Brežicah in drugi v Velenju oziroma Šoštanju. Jaz sem iz Brežic, ampak v bistvu nisem, mislim sem Slovenec, ampak nisem, haha. Nisem bil rojen tukaj, ampak živim tukaj. Tako da lahko rečemo, da sem iz Slovenije; minus vse ostalo. No, potem pa je tukaj še Eren Başbuğ, ki prihaja iz Turčije, ampak se seli med Bostonom in Ankaro, ker študira v ZDA.
TINA: In to je tudi zasedba, ki jo bomo videli na odrih?
DMITRI: Tako je, to je naša popolna zasedba.
TINA: Odlično. Pred nekaj dnevi ste izdali svoj drugi album Heal The Unhealed. Gre za zelo kompleksen album s temačnim ozadjem – ali lahko izvemo kaj več o tem?
DMITRI: Da. Vidi, boš ti prevzel?
VIDI: Mislim, da bi moral ti začeti, jaz pa bom dodal manjkajoče. Glede na to, da je to tvoja osebna zgodba.
DMITRI: OK. Torej želiš izvedeti več o albumu, gledano z vidika zgodbe in ozadja?
TINA: Ja, tako je.
DMITRI: OK. Osnova za album ni le ena zgodba, ampak dve, ki sta se nekako odvijali istočasno – vsaj kakor jaz vidim oziroma gledam na to. Prva zgodba je moja zgodba. Zgodba o mojih koreninah. Rojen sem bil v Minsku v Belarusiji v času Sovjetske zveze. Moji starši so živeli tam, pod sovjetskim režimom, recimo temu dovolj dolgo. Morda mi je zaradi tega bolj ljuba zgodovina druge svetovne vojne. Album je tako moja interpretacija teh zgodb. Kako so se odvijale v moji glavi, ko sem poslušal pripovedovanja. Poleg tega pa je zelo antidiktatorski album. Razlog, da sem izbral Stalina in ne koga drugega iz tistega obdobja je seveda povsem logičen, saj so moje korenine iz časa Sovjetske zveze. Večina mojih prijateljev iz Izraela je tudi migrirala iz Rusije oziroma Sovjetske zveze, zato je prav to večkrat tema naših debat. To je prva zgodba – na kratko. Druga zgodba se je začela med snemanjem omenjenega ploščka, ko sem v Bostonu doživel svoj prvi panični napad zaradi izgorelosti. Tam smo snemali klaviature, dogodek pa se je zgodil na letališču pred letom v Slovenijo. Tu je tudi razlog za naslov Heal The Unhealed. Panični napadi, anksioznost, dve zgodbi, ki se združita v eno skozi moje prepričanje, da je velik del moje zgodovine, s poudarkom na res mnogih selitvah (Brežice so verjetno 50. ali 60. mesto, v katerem sem živel!), pustil svoj davek. Tako da, ja, ko sem združil vse te teme, je nastala ta glasba, ta plošček.
VIDI: Kar bi želel dodati, je to, da smo želeli s tema zgodbama ustvariti koncept, ki bi postavil vzporednico med megalomanskim diktatorjem in megalomanijo, ki jo lahko ustvarjalec, glasbenik čuti in/ali doseže. Celoten rezultat, ki je »over the top«, kompleksen in monumentalen, ter vse te ideje – medtem ko smo pripovedovali o nekom drugem, o njegovi nori samovšečnosti, toksičnih odnosih, paniki, paranoji, maniji – istočasno smo želeli doseči neko stanje, koncept, kaj bi lahko bilo, če bi imeli enako bolezen kot nori diktator, le da smo mi manični okoli glasbe, umetnosti in samega pomena oziroma njene pomembnosti. Torej to, da smo šli »preko meja«, je zgolj del estetike te ideje, diktatorja in ustvarjalca ter njunega paralelnega sveta, kjer lahko oba obstajata. Če razumeš oziroma ima smisel?
TINA: Ja, vsekakor razumem. Že pred časom mi je Dmitri povedal o svojem paničnem napadu in nekaj malega o sami zgodbi, a sedaj, ko sta vse skupaj povezala in razložila, je vse zelo bolj smiselno. Če lahko kar nadaljujemo s te točke in se osredotočimo še na glasbo – kdo je glavni mojster oziroma pisec glasbe in kdo piše besedila?
DMITRI: Jaz sem komponiral vso glasbo z izjemo naše priredbe skladbe Dmitrija Šostakoviča, ki smo jo poimenovali The Ruthless Koba. Priredil sem jo za zasedbo, sicer pa je vsa glasba na albumu moje delo. Večina besedil, 99 % pa je Vidijevo delo.
VIDI: Delal sem po glasbi, ki mi jo je Dmitri poslal. To je bila ideja, po mnogih pogovorih z Dmitrijem – kaj želi, kakšne so njegove želje, občutki, kaj bi rad izrazil.
DMITRI: Tako je, skupaj sva oblikovala ideje.
VIDI: Potem pa sem napisal besedila in oblikoval vokalne linije.
TINA: Četrti komad na ploščku, The Ruthless Koba, je torej priredba dela Šostakovičeve 10. simfonije. Zakaj on, zakaj to delo? Je morda njegovo najbolj znano?
DMITRI: Ne, je pa vseeno nekaj razlogov, zakaj sem izbral prav to delo. oziroma dva razloga sta in oba sta povezana z našo zgodbo. Prvi razlog je, da je ta ideja, torej o priredbi te skladbe, nastala verjetno že pred desetimi leti. Takrat je zaradi takšnih in drugačnih razlogov nismo izpeljali, očitno vsaka stvar res potrebuje svoj čas. Način, na kakršnega piše Šostakovič, nam predstavlja veliko inspiracijo – način, na kakršnega jaz pišem oziroma način, na kakršnega pristopam h glasbi, je zelo podoben njegovemu. Glede na to, da smo zelo tehnična zasedba, nam je ta ideja res ustrezala, prav tako pri naši glasbi veliko damo na motiviko kot klasični skladatelji. Bila je povsem naravna izbira. Seveda pa je bil Šostakovič ruski skladatelj. In iz tega prihaja tudi drugi, najpomembnejši razlog, okoli katerega je bil zgrajen celoten album. 10. simfonija Dmitrija Šostakovič oziroma njen drugi del, predstavlja Stalinov portret. Skladatelj želi upodobiti Stalina kot hudiča. Kot mnogo drugih ustvarjalcev je bil tudi on ves čas nadlegovan, bil je proti celotnemu režimu, kar pa ni bilo mogoče povedati naglas. Zato je vse prenesel v glasbo. Tako da je res popolna skladba za album, saj govori o Stalinu, o njegovi norosti in njegovemu maničnemu vedenju.
TINA: Zanimivo in neverjetno, v kakšne globine si odšel s svojo glasbo. Če smo že pri poglabljanju – med komadi je mogoče slišati tudi kar nekaj posnetkov Stalinovih govorov. Koliko časa si zares potreboval, da si se dokopal do vseh teh posnetkov in iz njih naredil celoto? Ali je bilo tvoje znanje že prej tako obširno ali si se dodatno okupiral z zgodovinsko literaturo?
DMITRI: Precej znanja o tej temi sem že imel. Sem si pa v času pisanja albuma ogledal kar nekaj filmov in prebral kar nekaj dejstev. No, »dejstev«, saj vemo, kako je s tem. Iskal sem predvsem zanimiva, neznana dejstva o Stalinu in njegovi ženi, tako je tudi nastal komad The Heart of a Nation (Nadia). Denimo, ko sem prebral, da je njegova druga žena naredila samomor, kar je zelo podobno Hitlerjevi situaciji. Seveda, govorimo o diktatorjih in tudi njegova nečakinja je naredila samomor, prav zaradi njega. Tako da sem izvedel precej zanimivih povezav med diktatorjema, tako da dejansko … Čakaj, kaj je že bilo vprašanje? Izgubil sem se v poplavi misli, haha.
TINA: O zgodbi, povezavah z govori, radijskimi posnetki …
DMITRI: Ja, točno. Torej, iskal sem govore (radijske posnetke) v ruščini iz tistega časa in ugotovil, kako me komad Nadia obrača k Stalinu. Torej, začnemo s posnetkom njegova pisma, ki ga je radijski voditelj prebral 5. maja 1945. Ta se zaključi z besedo Stalin, v naslednji sekundi pa se začne predvajati Ruthless Koba. Glavna ideja je bila narediti trilogijo komadov, ki bi povezali to tematiko, vsi dodatki (posnetki) pa naj bi poslušalcu pomagali, da se enostavneje premakne v tisti čas. Naslednji posnetek je iz propagandnega filma, ki ga je naredil Stalin. Predstavlja Stalina, kako po dnevu zmage prispe v Berlin – kljub temu da se to nikoli ni zgodilo. V tem filmu ga vsi ljudje pozdravljajo – tudi tisti, ki so preživeli holokavst; Američani se mu zahvaljujejo, ker je rešil celotni svet. S posnetkom iz tega filma sem želel pokazati, kakšna propaganda se je izvajala v Rusiji. Če mu natančno prisluhnemo, slišimo tudi glasbo, ki pa jo je (seveda) napisal Dmitri Šostakovič. Torej je vse povezano. Zadnji posnetek, ki zaključi komad All Hail the Moustache, pa je iz lutkovne serije, ob zvokih katere so takrat zaspali vsi sovjetski otroci – »spokojnoj noči, malyši«. S tem smo dobesedno rekli »lahko noč« trilogiji. Lutke govorijo o tem, kako postati boljša oseba, kako bomo od jutri najboljši. Velika značilnost sovjetske propagande je bila namreč poveličevanje z izjavami, kot je npr., da bomo čez 10 let skočili 10 metrov v zrak, ker se razvijamo v to smer. Res smo želeli prikazati to propagando, ki naj bi predstavljala dobro ljudstva, a je bila ravno nasprotno.
TINA: Res zanimivo in izjemno naštudirano. Morda je čas, da nekaj besed namenimo še sami glasbi. Na albumu lahko slišimo kombinacijo mnogih stilov – od progresivnega metala, do jazza, garažnega rocka, bluesa. Praktično od elektronike do stare šole. Kako ti uspe napisati nekaj tako kompleksnega, masivnega, a kljub vsemu poslušljivega?
DMITRI: A si prepričana, da je poslušljivo? Haha.
TINA: Ja, seveda je poslušljivo, a moje iskreno mnenje je, da velik delež metalske scene ni pripravljen poslušati tako nasičene in konceptualne glasbe. Mogoče le določene dele.
DMITRI: Kot sem spoznal metalsko sceno v Sloveniji, je ta izjemno specifična.
TINA: Seveda je, ljudje so pogrupirani po zvrsti, ki jo poslušajo, in le redki si upajo odkrivati širše od cone udobja. Že če pogledava progressive žanr, so za mnoge vrhunec Dream Theater.
DMITRI: Seveda, se strinjam. Torej kako – ne morem ti lagati, velika pomoč tukaj je moje znanje komponiranja. Zelo sem hvaležen ljudem, od katerih sem se naučil vsega, kar znam. Pa ne samo od ljudi na akademiji, ampak tudi od vseh, ki sem jih spoznal in jih še spoznavam. Zelo sem hvaležen, da sem obkrožen z glasbenimi geniji, saj se lahko od njih vedno naučim nekaj novega o skladanju pesmi. Na vprašanje »Kako?« je res težko odgovoriti, saj se, kadar skladam, povsem umaknem od tega, kako bo sprejeto, ampak se osredotočim na to, kaj želim izraziti. Verjamem, če pri glasbi postaviš to na prvo mesto – seveda, občinstvo je pomembno in odnos, ki ga imaš kot glasbenik na odru z njimi – ampak ko skladaš pesem, si edina pomembna stvar ti in prazen list oziroma notno črtovje – sam namreč pišem vso glasbo za vsa glasbila notacijsko. Res ne vem, menim, da je ta album rezultat čiste sreče, saj sem ob komponiranju sovražil prav vsako noto in sem bil prepričan, da bo končni izdelek moja najslabše napisana glasba. Zato sem res srečen, da sem obkrožen z odličnimi ljudmi, s katerimi smo skupaj zaključili album – npr. Matej Gobec nam je res veliko pomagal v produkciji, sploh kar se tiče vokalov. Tudi vsak izmed članov banda je glasbeno prispeval h končnemu rezultatu, tako da gre za sodelovanje različnih ljudi, ki živijo vsak na svojem koncu sveta.
TINA: Vidi, želiš kaj dodati?
VIDI: Mogoče. Res ne vem, kako bodo ljudje sprejeli ta album, ampak vem, da gre za res odkrito delo. Del te odkritosti prikazuje impulze, patološki tok misli v nekem smislu. Ljudje, ki so kadar koli izkusili panični napad, krizo obstoja ali izgorelost, vedo, kako je, ko si v situaciji brez nadzora in ti po glavi bega nešteto misli. Album je portret tega – vse znanje in zmožnosti na eni strani, na drugi strani pa stanje brez nadzora. To predstavljajo te kompozicije, zrcalijo nit misli, ki uhajajo.
TINA: Gre dejansko za nadzorovan kaos?
DMITRI: Ja, hvala, tole si perfektno ubesedila.
TINA: Seveda, je pa takšna glasba v trenutni generičnosti nasičenosti lahko za nekoga svežina, novost …
DMITRI: Poleg nadzorovanega kaosa pa vprašanje »Zakaj«? Če se danes kot glasbenik počutiš »jazzy«, zakaj ne bi napisal nekaj takšnega? Samo zato, ker si metalec? Jaz zagotovo nisem. Metal je barva. Zakaj bi se omejeval samo na črno? Ali modro, saj ni važno. Seveda, kdaj gre pri umetniku tudi za osebno preferenco in izbiro – OK, ustvarjal bom samo črno-belo. Ampak jaz, če bom jutri želel slikati z oranžno (čeprav sem barvno slep in je ne razločim, haha), bom slikal z oranžno, zakaj pa ne?
VIDI: Menim, da je veliko tradicije v metal glasbi, kar mi je v mnogih dimenzijah zelo všeč. Ampak ko pridemo do umetnosti, imamo tradicionaliste, ki skrbijo, da nekatere stvari ostanejo takšne, kot morajo biti. Ena izmed knjig, ki sem jo prebral, Effortless Mastery (avtor Kenny Werner, op.p.), je namenjena jazz glasbenikom, služila pa naj bi jim kot pomoč da dosežejo meditativno stanje za boljšo improvizacijo.
DMITRI: A je to napisal Victor Wooten? On ima tudi zelo dobro knjigo o miselnem pristopu h glasbeni širini.
VIDI: Ne, ni njegova. Torej celotna poanta je, da si najboljši, ko miselno sploh nisi tam, ampak v stanju popolne meditacije. Na začetku knjige pove nekaj zelo zanimivega – zgodovina kaže, da tradicija ni tradicija, ampak inovacija. Vsakič, ko gre nekaj izven okvira, bo predstavljalo veliko večji navdih kot »tradicija«. To napiše z namenom, da bi glasbeniki prestopili svoje meje, da bi tvegali. Knjiga namreč veliko pove o sprejemanju samega sebe na nek način in menim, da je poizkušanje biti inovativen v bistvu tradicija, ne pa vztrajanje pri enakih stvareh. Seveda pa je po drugi strani kdaj zelo pomembno, da imamo nekaj tradicionalnega, saj se v tem skrivajo trde identitete. Torej je pomembno samo, kakšni tradiciji slediš. Mi ne sledimo tradicijam novodobnega metala, ampak sledimo tradiciji estetike komponiranja, ki je bila značilna za čas orkestralne glasbe. Upam, da je smiselno, kar govorim.
DMITRI: Seveda je smiselno, saj so zasedbi v večji navdih skladatelji kot pa bandi.
VIDI: Tako da gre res za miks teh stvari – metal glasbe in te tradicije komponiranja klasične glasbe. Rezultat bo morda super nova inovacija, za nekoga pa bo enostavno preveč. Jaz še vedno menim, da je inovacija tradicija.
TINA: Seveda to potem sploh ni nič čudnega, saj sodelujete z Ehrenom (klaviaturist), ki je sodeloval tudi z Dream Theater, Jure (basist) je veliko bolj usmerjen v jazz kot metal, tako da vsak član res dobro prispeva k inovacijam te zasedbe. Dejansko ste nekako razdeljeni na metalske in »ne-metalske« člane.
DMITRI: Seveda, Ehren igra klavir od četrtega leta, nekako velja za turškega Mozarta in je res pravi pianistični genij. Njegove sposobnosti res niso s tega sveta.
VIDI: Ja, res je nekaj posebnega. Če bi bil tukaj, bi v minuti pogovora z njim razumela.
TINA: Verjetno bi šlo za res navdihujoč pogovor. Poleg vse te glasbe pa nismo niti minute namenili vokalom. Vidi, veliko ljudi te postavlja ob bok Franku Zappi, jaz pa v tvojih vokalih še vedno slišim več temačnega, progresivnega, klasičnega pridiha. Kdo je pa tvoja inspiracija, od kje jemlješ navdih?
VIDI: Res je odvisno od projekta. V nekaterih projektih pojem čisti jazz, nekateri projekti pa so čisto nasprotje. Doma imam impro/noise/grindcore band in projekt Subterranean Masquerade (oriental prog metal). Pri vsakem projektu se počutim kot igralec, ko ugotavljam, kakšen ton vokala bo ustrezen. Pri Seventh Station gre za tako noro glasbo, da se ne morem fokusirati samo na en žanr ali vlogo. Ko si obkrožen z glasbeniki takšnega kova, se enostavno ne moreš odločiti za »simple« vokale, saj bi glasba postala dolgočasna. Zato sem se res pripravil do tega, da uporabljam različne vokale in ekscentrične vloge. Kar se pa tiče mojih inspiracij, sta tu zagotovo David Bowie in absolutno Warrel Dane iz metal sveta. Sem zelo velik oboževalec eksperimentalnih vokalistov, kot sta Mike Patton in Scott Walker. Med snemanjem albuma sem večkrat pomislil na zasedbe, kot so Dead Kennedys in drugi punk bandi. Prihajam iz mesta Haifa, kjer imamo večinoma HC punk sceno. Če želim iti v lokal sredi tedna, so to koncerti, ki jih vidim oziroma slišim, in tudi sam sem bil v HC punk bandu. Nikoli nisem imel prepričanja, da bi morala inspiracija prihajati samo z enega področja. Ko si ogledam npr. kakšen Tarantinov film in njegovo mešanje žanrov, si želim, da bi bilo tako z mojim vokalom. Torej da bi bil sposoben narediti takšno vsebino in slediti fantom, ki imajo res veliko za izraziti. Sedaj imaš npr. to v deathcoru, ko v enem momentu growlaš, nato pa zveniš kot Justin Bieber. Pred 15 leti bi imela takšna zasedba dva vokalista – enega, ki bi skrbel za growle, in drugega, ki bi pel. V zadnjih 15 letih pa so zaradi tehnologije in splošnega širjenja znanja vokalisti začeli prakticirati oboje. Meni vse skupaj še vedno zveni rahlo dolgočasno, ker imajo komadi svojo stalno strukturo. Trenutno vidim veliko ljudi, ki bi želeli iti po sledeh Brucea Dickinsona, ne vidim pa ljudi, ki bi sledili parodiji, ki jo je izvajal Patton ali bandi, kot so Idiot Flesh iz 80. To je glasba, ki me pritegne. Trenutno zelo spremljam norveški projekt Sturle Dagsland – imajo najboljšega vokalista, kar sem jih slišal v zadnjih petih letih. Gre za čisto blebetanje in eksperimente, a je projekt, ki mi daje velik navdih – ko vidim in slišim, da ljudje uporabljajo vokal na neznačilen način.
TINA: Hvala za glasbeni predlog, jim bom vsekakor prisluhnila. In še moje zadnje vprašanje. Kako pravzaprav deluje zasedba, katere člani so razpršeni po celem svetu?
DMITRI: Zame je zelo težko, saj je bila vsa pretekla leta zasedba večinoma povsem mednarodna. To je mentalno zelo težko, saj si vsaka oseba, ki ima band, želi občutiti to povezanost. Ker se ne vidimo tako pogosto, me ta občutek spremlja zelo redko. S te perspektive je zelo drugačno, da ne omenim vseh logističnih izzivov. Dejstvo, da delam s tako kakovostnimi glasbeniki, zelo pripomore k temu, da so mi dnevi oziroma tedni, kot so ti zdaj, dovolj. Sploh pa ko pride do trenutka, ko sam pri sebi razmišljam, zakaj ne morem imeti »normalnega« banda. Ja, je velik izziv, a na koncu je to izbira. Moja izbira, saj vedno želim delati samo z najboljšimi, poiskati samo najboljše. Vem, da je to zelo generičen stavek, a je tako, kot je. Da sem našel npr. Ehrena, je trajalo kar nekaj časa. Moja želja je bila najti »nerda« klasične glasbe, ki zna igrati klaviature. Klasični pianisti so največkrat osredotočeni samo na klavir, pri klaviaturah pa zmrznejo. Imaš klaviaturista, ki pa bo ob klavirju povsem zmrznil oziroma ne bo zvenel kot klasični pianist. Ehren pa zmore oboje. Na koncu se je treba zavedati, da današnji svet sploh ni tako zelo velik. Smo le nekaj ur leta oziroma nekaj sto evrov narazen. Sicer pa ne gre za tako velik problem.
TINA: Seveda, tukaj bom uporabila eno zelo stereotipno dejstvo o Slovencih – ko je 100 km na vožnje na koncert predaleč. Pa kaj 100 km, za nekoga je to morda 20 km ali 50 km, pa je predaleč.
DMITRI: Absolutno poznam. Mi je znano. Sam sem pri snemanju prvega albuma letel v Boston, ko sem komaj spoznal Ehrena. Takrat je bil star 19 let in začel je obiskovati prvi letnik na Berkleyju. Poklical sem ga in mu rekel, da prihajam v Boston, kjer bo posnel klaviature. Vprašal me je, kje bom spal. Odgovoril sem mu, da ni važno, kje, lahko tudi pod njegovo hišo, klaviature bova posnela. Končalo se je tako, da sem spal v njegovi sobi. Ko sem se usedel na letalo, res nisem vedel, kje bom spal, a moja edina želja je bila, da posnamemo klaviature. Tudi v Izraelu nisem imel težav z dolgimi potovanji. Ko smo začeli s predprodukcijo prvega albuma, sem se vozil pet ur z avtobusom z enega na drugi konec države vsak teden. Če moram nekje biti, bom naredil vse, da bom tam in da bo stvar narejena.
TINA: Ko bi več ljudi tako razmišljalo … No, kakor koli, hvala vama za odličen, izčrpen pogovor in se veselim rezultatov vaše glasbene prihodnosti.
