Iz zakladnice: Fanzine ni mesto v Italiji

Včeraj ponoči sem nekaj ur preždel pred računalnikom in si močno želel napisati to, kar pravkar berete. Končal sem pred praznim listom na ekranu, navkljub obilici popitega navdiha in poslušanju enega svojih najljubših bandov. V obupu sem celo brskal po starih tekstih, da bi morda našel kaj nedokončanega, z dobrim začetkom seveda. Ni bilo sreče, tudi pri tistih več kot dve desetletji starimi članki ne. Sem si pa vzel čas za branje, saj sta noč in prihajajoče jutro že šla, kamor pač sta, in pri tem dobival mešane občutke. Ugotovitev noči: dragi Chop, fanzinar in webzinar v pokoju, iz prakse si, leta so minila in mojster dolga leta ni delal vaje.

V sredini devetdesetih sem začel aktivno sodelovati na metal sceni. Ujel sem zadnje čarobne čase tape trejdinga, fanzinarstva, imel svoj distro in kvazi založbo. Kot bi imel nešteto dopisnih prijateljev, s katerimi smo si delili isto strast. Naučil sem se pravil komunikacije, sodelovanja, izmenjavanja letakov, večkratne uporabe znamk, goljufanja carine ... Osnovnih veščin, ki jih je moral obvladati sleherni undergrounder tistega časa.

Če bom kdaj napisal avtobiografijo, se bom o vsem tem na široko razpisal, ob bok svojemu nesrečnemu otroštvu, psihološki bolezni, nepripadnosti družbi in težavam z odvisnostmi. V tem članku vse to ne bo šlo, ker je deadline jutri, urednik pa na sporočilih, mailih in dimnih signalih, zato si izberimo eno temo ... Katero? Ajde, dajmo fanzinarstvo.

Fanzine je bil pomembna reč tistega časa in časov pred tem. V teh publikacijah, spisanih, urejanih in opremljenih s strani fanov, se je našel prostor za tako rekoč kar koli povezanega z glasbeno sceno, ki ji je bil posvečen metal, punk, hardcore, grindcore … glasbi.

Urednik je spisal uvodnik in običajno v njem navajal razloge, zakaj je dotična številka fanzina izšla nekaj mesecev kasneje, kot je bilo napovedano. Sledile so recenzije plošč in demo posnetkov, ki si jih je pisec kupil, dobil od prijateljev, presnel ali našel v poštnem nabiralniku. Pa intervjuji, ki smo jih delali tako, da si poslal vprašanja ter čez nekaj tednov ali mesecev dobil nazaj pismo z odgovori, fotografijo intervjuvanca in zahvalo z obveznim pripisom: »Thanx for your support«. Za zapolnitev prostora se je objavil kak letak. Manjkati ni smel tudi »scene report«. To je bilo poročilo o dogajanjih na sceni, o bandih, fanzinih, založbah v določeni državi. Spisal ga je pripadnik te scene, torej prebivalec te države, namenjen pa je bil objavi v fanzinu v drugi državi. »Hello my friend Kostas, thanks for the demos of your band you have sent me in your previous mail. We published the review in the current edition I'm sending to you. Would you have time do write a scene report for our next issue?« Tako nekako si prišel so članka o grški sceni za svoj fanzine, doniranega s strani Kostasa. Imeli smo svojo globalno vas pred množično uporabo interneta.

Material imamo, na mizi leži kup papirjev, fotografij in letakov. Vsa besedila so rokopisi na papirju, zato … »tipkaj, pička ti materina!« Na pisalni stroj seveda, zato pazi, da se ne zmotiš. Ali na računalnik. Jaz sem imel to srečo, da sem ga v tistem času imel in tudi znal uporabljati. Ja, lahko sem se zatipkal. Pretipkano je vse, fotografije in letaki pa so še vedno na papirju. Za njih sem pustil prazen, približno odmerjen prostor med tekstom, jih tja zalepil in fanzin je počasi dobil končno obliko. Zdaj pa v fotokopirnico: »Gospa, tegale vsakih 100 kopij, obojestransko.« Pa je šla žepnina.

Svojega fanzina nisem imel nikoli, sem pa sodeloval pri dveh številkah enega izmed domačih fanzinov in si za poslovilno darilo prislužil stran grdih besed o meni v zadnji številki. Prodajal sem jih pa. Tako kot kasete, CD-je in plošče. Nekaj med prijatelji, nekaj na ulici, nekaj naročil je skupaj z denarjem, zavitim v indigo papir, prišlo v nabiralnik, nekaj naročil je bilo po telefonu. Običajno proti večeru, takrat so se mati drli po celi bajti: »Matija, telefoooon!!!!«

Tako je bilo nekaj let do nekega večera v kamniški gostilni, kjer smo zapravljali svoj denar in svoja mlada življenja, ko je bivši urednik Paranoida Pero predstavil idejo o webzinu. Se pravi, delamo približno isto, samo na internetu? Nekako tako, ampak mene tako ali tako ni bilo treba dolgo prepričevati za katero koli stvar. Kar smo napisali, je bilo objavljeno v kratkem, nič več pol leta čakanja na izid nove številke. Tudi odzivi bralcev so bili tako rekoč instantni. Motivacija na vrhuncu. Sestavljanje fanzina je bil projekt, ki je trajal nekaj mesecev, to pa se je zdelo kot sprotno odbijanje žoge z zadetki v polno. Dobili smo novo, močno orodje z mnogimi prednostmi. Vsak napredek žal potrebuje žrtev in v tem primeru je bila to, tako kot pri marsikateri novi tehnologiji, romantika. Nič več rokopisov, sprehodov do nabiralnika, polnega pričakovanj, niti držanja skupka spetih fotokopij v roki.

Sedem let kasneje se je moje delo pri Paranoidu končalo. Zalogaj kreativnosti kvazi metal novinarja se je iztrošil, moji pogledi na prihodnost dotičnega medija so se razlikovali od ostalih. Pogrešam pisanje? Malenkost, a manj kot ustvarjanje radijske oddaje, kar sem tudi počel nekaj let vzporedno s Paranoidom.

Petindvajset let nazaj je bilo marsikaj drugače kot danes, vendar nekaj napisati ali prebrati je lahko še vedno tako zanimivo in čarobno kot takrat ali stoletja nazaj. Naredite to!