PARANOIDE

31. 8. 2023

Iz zakladnice: Forum

Predgovor
Ne bom nič ovinkaril in kar takoj razkril karte oziroma predložil namen tega teksta. Želim si, da bi ponovno več pisali na forum. Ne daje me nostalgija, predvsem sem prepričan, da je ta zanemarjeni dinozaver spletnega debatništva predstavljal njegov vrhunec. Še več, prepričan sem, da je bil prav Paranoidov forum inštrumentalen element vrhunca domače scene, ki smo ga doživljali slabi dve dekadi nazaj. Tako da si, če ne zaradi drugega, za voljo bandov samih prizadevam, da bi kolektivno izstopili iz duha časa sodobnejših platform in se vrnili v primitivno, a delujoče.

Nekoč sem nekje na spletu, v nekem spletnem mediju, v intervjuju z nekim za potrebe te debate nepomembnim, a dovolj vidnim ansamblom, prebral, da imajo bandi danes hudičevo srečo, če o njih kdo kaj napiše. Da na ta način vsaj malenkost dlje zadržijo na sebi soj luči, ki sicer mine takoj, ko se dogodek oziroma koncert prevesi z datumsko prihajajočega v minulega.

Zapomnimo si tole iztočnico, na katero se bom z vso težo ponovno obesil nekje na sredini teksta. A da bi v celoti razumeli, zakaj je forum tu tako edinstven, potrebujemo nekaj razumevanja tehnologije in njenega zgodovinskega konteksta.

Zgodovina slovenske metalske razprave
Čop je v otvoritvenem zapisu te serije člankov, združenih pod imenom Iz zakladnice, častil vpogled v čase, ko so starejše generacije o metalu prejemale informacije v obliki tiskanih medijev. Internet prve generacije je bil v tem oziru podobna izkušnja – enosmerna komunikacija iz ekrana v glavo nemega bralca. Web 2.0 je komunikacijo napravil dvosmerno.

Vstopimo v časovni stroj. Dobesedno. Pri iskanju zgodovinskih okostnjakov mi je v pomoč spletni servis Wayback Machine, ki je vir vseh screenshotov in si je tako tekom mojega raziskovanja prislužil skromno donacijo. Splet v veliki meri sestoji iz servisov, ki jih postavljajo razni tehnološki navdušenci, ki jim je glavni motiv lastno veselje in ne monetarna iniciativa. Glavni akterji domačega in tujega metalskega spletišča so prav te sorte živelj.

Vrnimo se v pozna devetdeseta. Eno zgodnejših orodij je bil IRC (Internet Relay Chat), enostavno sredstvo tekstovne izmenjave, ki jo je tedaj omogočilo omrežje Arnes.

Stara šola metalcev, kopica ljudi, ki je zaslužna za domala vsa naslednja metalska spletna mesta, je takrat upravljala s kanalom #metal.si.

Upravljati ima v tem kontekstu specifičen pomen. Dotična tehnologija je delovala tako, da je prvi obiskovalec kanala od platforme dobil pred svoj izbrani nickname afno (@) oziroma op, kot smo mu tedaj rekli. S tem so prišli določeni privilegiji, kot je pošiljanje nekulturnih članov na prisilni dopust, menjavanje naslova izbe in podobno. Op je prvi obiskovalec lahko podelil drugim, kar je bilo zelo smiselno, saj je lahko v primeru padle povezave, kar je bil v času dial up interneta pogost fenomen, prišlo do brezvladja. Red se je vzpostavil šele, ko so se zbrani debatniki uspeli družno dogovoriti, da za kratek čas vsi zapustijo kanal, in tako ustoličijo novega vladarja, torej prvega, ki je prišel na v tistem trenutku prazen kanal.

In če je IRC še nekako bila »plug and play« tehnologija, ki je slonela na predhodno vzpostavljenem protokolu in zgolj distribuiranimi klienti z nekaj variacijami in preoblekami, je vsaka naslednja instanca spletnih priobčil terjala nekaj več tehničnega znanja.

Z drugimi besedami: ničesar od sledečih spletnih mest ne bi bilo brez znatnega presečišča množic metal entuziastov in geekov. Spomnimo, da so to bili časi, ko je v Internet Explorerju kot domača stran dominirala Matkurja.si, internet je v veliki meri služil Arnesovi šolski mreži, splošna percepcija spletišča pa je bila, da je to igrača. Da bi imelo vsako gospodinjstvo računalnik, še zdaleč ni bila norma. Da pa postane v nekaj letih to čudo centralno orodje vsakodnevnega življenja, pa še zdaleč ni vstopilo v kolektivno zavest, niti ne v domišljijo. Kaj šele v žep.

Gorjanec je tedaj z nekaj znanja html-ja, css-ja, domenskega in hosting upravljanja postavil spremljevalno spletno mesto IRC kanalu metal.si. Spletišče je zaživelo v kričeče rdeči barvni shemi in je vsebinsko predstavljalo neke vrste straniščni humor tedanjih najstnikov. Na tiste čase nas spomni zapis »Stran je najbolje vidna v resoluciji 800x600« takratnih CRT monitorjev, tehnično pa je bila sestavljena iz drugega nabora znakov, kot je današnji standard (zato screenshot, pridobljen z Wayback Machine, danes izgleda popačeno).

Poglavitna razlika med IRCem in sledečimi klepetalnicami je bila v dostopnosti do zgodovine pogovora. Teksti se namreč niso shranjevali na serverjih, pač pa se je tekoča izmenjava beležila v .log datoteke na uporabnikov računalnik. Če si torej želel prebirati tekste v svoji odsotnosti, si moral nastaviti t. i. bota, ki je vse to beležil. Konstantnost povezave v »dial up« obdobju ni bila samoumevna, saj je potekala po isti liniji kot telefon. Če je kdo od ljudi v gospodinjstvu torej moral kam poklicati, si je moral linijo odstopiti. Te težave so rešile kabelske in ADSL povezave nekaj let kasneje.



Kot zanimivost še spomnim na legendarni naskok metalskega življa na portal GlasujZame, kjer smo prav z dogovarjanjem na metal.si nekaj mesecev metalci konstantno zasedali prvih 10 mest.


Od debat do diskusij in do foruma
Leta 1999 na sceno stopi Paranoid-zine. Zgodovinski del sekcije »O webzinu« pravi tako:
»Paranoid je luč sveta zagledal 14. 3. 1999. Idejo za metal webzine je dal Mitja Gruber a.k.a. Impaler. Kmalu je dobil nekaj somišljenikov (Sebo, Pero, Chop). Stran smo postavili na strežnik Ljudmile in kmalu je glas o Paranoidu segel širom po internetu. Že konec istega leta smo izdelavo strani predali fantom iz skupine N3, ki za njen izgled skrbi še danes. Zasedba se je s časom spreminjala - prvi je ekipo zapustil Sebo, dobili smo tri nove pridne »delavce« (Preško, Tomson in Lisička), jeseni leta 2000 pa smo se sporazumno razšli tudi z »očetom« revije Impalerjem. Avgusta 2001 nas je zapustil Tomson. Leto 2004 je prineslo nove spremembe v ekipi - zapustil jo je Chop, pridružila pa sta se Simon in Grega. Več o sedanji ekipi lahko preberete spodaj.«



Poleg novinarske vsebine je portal prvič dal glas tudi obiskovalcem, in sicer v obliki debat. Prva različica se je od IRCa ločila prav po dostopnosti zgodovine. Objava se hrani na strežniku 30 dni in je v tem času na voljo vsem. Teme so bile razvrščene linearno in ne grupirane po sklopih, kar je bilo mogoče v naslednjih edicijah.



V naslednjih letih je Paranoid še dvakrat spremenil svojo podobo in tehnološko podstat. 2006 je vstopno mesto izgledalo takole, prvič pa je debatništvo gostovalo na ločeni forumski platformi. Podrobnejši prikaz zgodovine si lahko ogledate tu.



Seveda pa Paranoidov forum ni bil edini tak forum na slovenskih tleh, rokovsko različico spletne razprave je imel portal rockline.si, prav tako je imela svoj metalski forum domala vsaka država, kjer je bila scena močna. Na Hrvaškem smo na forumu od Cmar oziroma kasneje od Perun lahko spremljali tamkajšnjo koncertno sceno, vzpon in padec Stipe Jurasa in se srečali s »terminom sindrom malog števila ljudi na koncertu« in se tako na nek način lahko zavedali, kakšno srečo smo imeli v domačih logih, kjer je scena res živela.



Forumski zaton
Ok, kaj ima ta zgodovina zdaj veze s čimer koli in v kakšnem smislu je razumevanje zgodovinskega konteksta nastanka spletne debate sploh ključno za tole razpravo? Mar ne bi že prišli na bistvo? Em ... ne še, počasi. Da bi razumeli edinstvenost forumske razprave, moramo najprej razumeti njen konec oziroma poraz v stiku z novimi tehnologijami. Tu ciljam predvsem na Facebook, ki je od vseh novejših platform še najbolj podoben forumu v smislu, da v ospredje postavlja tekst s poljubnim številom znakov. Razumeti je treba, zakaj je novejša tehnologija tako uspešno preusmerila človeško pozornost nase, kaj dela odlično in hja ... kaj je tisto, kar smo ob tej predaji izgubili.

Če vprašamo nekdanje forumaše, zakaj so odšli, bi znali s prstom pokazati na nekaj uporabnikov, ki so z besnim besedičenjem prepodili ostale. Na nek način smo to administratorsko »dovolili«. Paranoid nikdar ni bil naklonjen cenzuri, kar je dostikrat povzročilo, da so se besedni požari razplamteli. Na nek način je prav ta ogenj kotel debate držal na močnem vrelišču. Naš forum namreč še vedno obstaja, medtem ko so ostali prekinili z delovanjem s tem, ko so moderatorsko ugašali ogenj.

Vendar je deklariran razlog hkrati tudi večinoma napačen. Ljudje niso kar izginili s forumov v ničnost, prestavili so se na sodobnejše platforme. Facebook je revolucioniral spletno debato predvsem na račun vpeljave novih tehnologij asinhronega pretakanja (posodabljanje vsebin brez osveževanja strani). Pravzaprav je Facebookov programerski kolektiv častil spletnim razvijalcem tehnologijo React, ki je danes najbolj pogosto uporabljena knjižnica za razvoj spletnih mest. Ko dodamo še ekosistem aplikacij in notificationov, ki nas sočasno z žvižgom prikličejo z vseh povezanih naprav, postane jasno, da je skoraj narkomanska raven dopaminskega cikla, ki se tako sproži v človeškem telesu, nekaj, s čimer dokaj statična forumska struktura ne zmore tekmovati, dasiravno se z nekim minimalnim tehničnim znanjem lahko tudi tam naročimo na RSS obvestila o vsakem novem prispevku.

Paranoid tu nikakor ni edina žrtev. Jokerjev Mn3njalnik sameva, forum od Rockline ne obstaja več, pri življenju z nekimi fabriciranimi zgodbicami še nekoliko držijo kakšen starševski čvek, pravzaprav je seksualna oziroma fetišistična scena ena redkih, kjer forum še prosperira spričo možnosti ostati anonimen ali skrit za izbranim uporabniškim imenom, kar je tam toliko bolj očitna prednost oziroma skoraj predpogoj.

Zdaj pa pridemo počasi do bistva, čemu tako favoriziranje forumu nad objektivno tehnološko superiornejšimi nasledniki.

Vsaj trije razlogi
Prvič: forumska anonimnost daje prednost vsebini pred nosilcem vsebine. Ta pa lahko obstaja neodvisno od konteksta preteklih dosežkov ali zajebov. Če želi pisec ostati anonimen zaradi pogledov, ki niso povsem poravnani z duhom časa, to lahko stori brez večjega naprezanja. Tudi kakšna misel o samocenzuri, ker bo profil potencialno preletel bodoči delodajalec, je tako odveč.

Drugič: strukturna zasnova foruma je sicer v domeni njegovega upravljalca oziroma administratorja, a je načeloma dovolj plitva, da je navigacija po njej lahka, po pomembnosti pa se čisto s stališča uporabniške izkušnje oziroma dizajna uporabniškega vmesnika začetni komentar v izbi ne loči od odgovorov, kar na nek način izenači vse udeležence.

In tretjič, najbolj pomembna reč: forum je za vse oči isti, ne glede na to, iz katere države si forum ogledujete ali kakšen je vaš nabor prijateljev. Na Facebooku sicer pišemo po zidovih, a je to spletišče danes spričo čedalje bolj granularne nastavitve zasebnosti in pri trendu odstranjevanja prijateljev, ki so na neki točki imeli neujemajoče se politično prepričanje glede neke, tisti trenutek pereče teme, bolj podobno postavljanju zidov med ljudmi, kot pa pisanju po njih. Na forumu tega ni. Pred komentarjem se praktično ni mogoče zaščititi, razen z agresivnim poseganjem administratorjev in moderatorjev. Na nek način je platforma Facebook centralizirala največjo maso uporabnikov, vsebino pa decentralizirana v mnenjske balončke, med katerimi so zidovi. Kadar ob vsaki novi polarizirajoči novico prečitam »Kdor se strinja s to vlado, naj me prosim odstrani s seznama prijateljev, hvala«. Ali pa zaradi »Danes sem s seznama prijateljev počedil 300 teoretikov zarot« mi je kristalno jasno, kako smo se pripeljali v stanje, v katerem smo. Po nekaj iteracijah smo uspešno dobili deljeno realnost, v kateri recimo ne vidim, kaj se dogaja na metal sceni v Krškem, ker sem nekoč organizatorju tamkajšnjih koncertov povedal, kaj si mislim, in trčil ob digitalno blokado.

Dodajam še, da je Facebookov nedeterministični pristop k sestavljanju uporabnikove novičarske strani sporen oziroma štorast za uporabo in celo butast iz več razlogov. Denimo, da berete neko pogojno zanimivo vsebino, nato pa izvedete neželjen in ponesrečen drseč manever s prstom ter sprožite osveževanje. Če si niste zapomnili, od koga novica prihaja, ki je lahko od prijatelja ali prijatelja prijatelja ali neka sponzorirana vsebina itd., verjetno ne boste uspeli dokončati branja tega teksta. Ne najdeš. Prav tako je praktično nemogoče poiskati kar koli o nekem dogodku izpred nekaj let, saj ste se v tem času gotovo že s kom sprli, ali pa je kdo po objavi pesmi od Burzum šel v Facebook zapor.

Primerjajmo to s forumom, kjer bo primitivni SQL iskalnik vedno našel vsebino glede na iskani niz, ne glede na to, kdo išče; razen v primerih tehnične napake.

Pomen foruma za sceno
Šele sedaj, ko sem opravil s preteklostjo in na nek način neobstoječo prihodnostjo, ki pripada novim tehnologijam, lahko opravim z bistvom. Z osnovno idejo, ki zlepi ta tekst in preda neko sporočilo.

Naj  se vrnem k začetni iztočnici in o srečnih bandih, o katerih kdo kaj zapiše. Kaj je forum, specifično Paranoidov forum, naredilo tako posebnega, da pravim, da je bil instrumentalen v poganjanju scene na vrhuncu?

Kot rečeno, ko danes dogodek mine, je občutek, kot da se sploh ne bi bil zgodil. Primerjajmo to z nekim naključnim koncertom lokalnih bandov leta 2008. Recimo tale z devetdesete strani rubrike »Domači koncerti«. 200 komentarjev, od katerih jih slaba polovica služi dogovarjanju o prevozih iz različnih delov države in nalaganju polen na ogenj vzdušja. Druga polovica pa so vtisi na razponu od »bil sem pijan, nič se ne spomnim« do A4 formata potopisa in vseh notranjih motrenj ob vsakem kitarskem riffu.

Ali pa recimo legendarni Sajmonov zapis o koncertu Sear Bliss na koroških Ravnah z vremenom v glavni vlogi. Psihološki vtis na mlade bande, ki so na takšen način konsistentno dobivali odzive na vsak svoj premik, je vsekakor spodbuden proti zdajšnjemu zdrku v pozabo, ko stopijo z odra. Še danes je te občutke moč podoživeti s toliko večjim užitkom, ko ti tedanji zapisi sčasoma le pridobivajo na žlahtnosti.

Kaj ni škoda, da tega ne počnemo več?
Pa tu niso le koncerti. Skoraj vsak band, ki se je pojavil na sceni, ima v sekciji Slovenski bandi svojo razpravo, ki so jo večinoma odpirali uporabniki in ne člani banda. Poleg tega smo v sekcijah Metal klub motrili svoj metalski obstoj skozi pereča opažanju, kot na primer v tej izbi, se slikovno predstavili drugim uporabnikom v temi Fotke forumašev in forumašic in razpredali o razumevanju in doživljanju metala.

Najbolj vroče pa je bilo v rubriki Chickfight, kjer so se redno čedno razplamtela najbolj vroča čustva. Sprega potencialne anonimnosti in odsotnosti fizične grožnje, ki bi v primeru ostre izmenjave besed iz oči v oči potencialno lahko prerasla v krvav obračun, pa nam je dala nekaj najsočnejših debat, vse od bližnjega srečanja z varnostniki do odnosa do obveznega vojaškega roka. V poseben spekter svete jeze sodi občutek, ko se z rogovi kresneta dva mnenjsko nasprotujoča si samca na forumu. Kdo se iz teh časov ne spomni tiste pronicljive budnosti, ko do 4h zjutraj obveznostim navkljub ne greš spati, ker nekdo na spletu nekaj nima prav.

Še danes, ko je populacija redkih vztrajnikov osivela, je na forumu najbolj aktivna nit Politika, kjer pa se je tudi zgodil največji razkol med uporabniki leta 2015 z migrantsko krizo. Dokončno smo se skregali, pretrgali vezi. Postavili v dva tabora, tistega, ki bi z orožjem stal na meji in bruhal ogenj v migrante, in na drugi strani »mavričarji«. Domnevno tisti, ki naj bi sprva na mejo prinesli rože, potem pa nastavili migrantom rit svoje žene in nato še svojo. Internetni ekstremizem pač požene domišljijske korenine v zanimivo freudovsko zemljo.

Ta grda bitka odpira vprašanje, ali bi morda strožje moderatorsko nadzorovanje lahko obdržalo bolj civilizirane odnose. Kajti časoma je bilo res vulgarno ogabno grdo, gnojnica pa je pljuskala tudi v sosednje teme. Po debatah v živo s prenekaterimi bivšimi forumaši je ta leta trajajoča bitka ugasnila še zadnji interes, da bi kdaj na dotični forum še zapisal kakšno misel.

Kljub vsemu tudi po izkušnjah z drugimi forumi mislim, da je prav, da smo pustili forumu izkrvaveti na način, da so se debate razrešile, kot so se. Kajti izkušnje na forumih, ki jih danes več ni oziroma nikdar niso doživela kakšne hude debatne udeležbe, mi dokazujejo, da je debata živa toliko časa, kolikor smo lahko prepričani, da naše ure in minute pisanja ne bodo odstranjene. Ko sem med 2008 in 2014 za Paranoidu prispeval reportaže dogodkov, mi je zraven pripadala moderatorska značka na forumu. V neki razgreti diskusiji mi je bilo neupravičeno očitano moderatorsko poseganje in brisanje neželenih odgovorov. V tistem trenutku sem se moderatorskim privilegijem odrekel, vrnil značko in se razrešil kakršne koli možnosti poseganja in s tem očitkov o poseganju. Nemotena debata mi je bila mnogokrat ljubša od vseh privilegijev in močno sem verjel v idejo izenačitve govorcev.

Sam se držim načela, da če je komentar po količini teksta ali premišljenosti nastajal več kot 10 sekund, si zasluži obstati. Na Rocklinu sem na primer sam s svojim vrtanjem trajal ravno kakšno uro do prvega moderatorskega obhoda. Če bi recimo v zvezi s koncertom pokomentiral kakšno obstransko, a povezano reč, denimo o tem, kako so jih člani banda Pain fasali v uličnem pretepu. Na Paranoidovem forumu smo takšne plodovite iztočnice, ki so dale kar nekaj komentarjev, moderatorsko prestavili v ustrezno temo. In ogenj je gorel pozno v noč, saj smo na grmado zmetali vse, kar nam je prišlo pod roke. A če bi nam bili moderatorji ta polena sproti pulili iz naročja, bi ta ogenj kmalu ugasnil. Najbolj razbeljene teme so v statistiko javljale stotine sočasnih gledalcev. Srečanje na koncertih po takih besednih spektaklih je ta večni ogenj z gorivom oskrbovala tudi v živo. Med debatnike se je uvršal med drugim tudi organizator največjega metalskega dogodka pri nas. In to je le eden od vidnejših primerov, ki so svoje primarno debatništvo preselili na Facebook. In prav tu je lepota foruma, kjer smo se takole z metalskimi odjemalci nefiltrirano besedno spopadli s ponudniki metalskih koncertnih vsebin, in sicer ena na ena, brez povzdigovanja kogar koli nad ostale. Debatniški teren je precej bolj poravnan, kadar od udeleženih nihče nima možnosti odobritve ali brisanja neprijetnih mnenj, vprašanj in odgovorov.

Forum danes
Nove registracije so maloštevilne, minejo meseci brez ene vmes. Forum pri življenju drži še nekaj deset dinozavrov, ki smo se v vsem tem času postarali za dve dekadi in s tem napajamo teme, primerne boleči hrbtenici. Dominira politika. Sem pa tja se kdo domeni za kakšen prevoz na stotine kilometrov oddaljen festival. Vsak koncert ni počaščen z odprtjem svoje teme. Če forum prebiramo arhivsko je od večine starih objav ostala le spremna beseda okoli mrtvih povezav na bodisi ugasle YouTube kanale, članke na danes neobstoječih občilih in spletne galerije, ki so prenehale z obstojem. In tudi dotični forumski arhiv, ki seže do leta 2007, bo na voljo zgolj toliko časa, kolikor bo aktualni urednik še plačeval položnico za strežnik in vsake toliko poskrbel za odpravo SQL napak. Do takrat pa je to najbogatejša zakladnica, digitalni posnetek civilnih misli, vtisov in mnenj. Spremljamo lahko razvoj forumskih karakterjev skozi različna življenjska obdobja in spoznanja, glasbena odkritja in spreminjanja političnih nazorov. Kar me pripelje do sledeče teme.

Forum osebno
Ni naključje, da sem za 25. obletnico portala želel spisati tale tekst, ki je pravzaprav posvetilo mojemu najljubšemu spletnemu mestu. Sem forumaš z največjim številom prispevkov (gre proti 12 tisoč) na tej zadnji inačici portala. Najverjetneje tudi z največjim številom znakov na prispevek. To ni nikakršen dosežek, ne gre za to. Gre za to, da sem takole spotoma v življenju znaten kos časa pustil v tem pričkanju. In to danes želim postaviti v nek kontekst. Kaj je smisel in namen? Je to sploh nekaj vredno, ali gre za stran vržen čas in sem takole zamujal življenje?
Nasprotno.  Ker do prejšnjega leta praktično nisem bral knjig, mi je vsa ta leta forum bil odlično nadomestilo. Samo spričo forumske aktivnosti lahko rečem, da sem v življenju veliko bral. Prvotno različico mi je predstavil Andrej Vovk (Neurotech), s katerim sva bila tedaj v srednješolskem metal bandu Breeding Pit in kasneje Sinbolic. Na Paranoidovem forumu sem lahko tedaj prebral prve vtise o lastnih nastopih in nastopaških neumnosti, ki se jih lahko spomni le 15-letni mulo s kitaro in glavo pomočeno v alkohol pred nekaj sto parov oči v Gali hali. Debata je ostala na bivši različici foruma, katerega vsebina ni ustrezno arhivirana in spletno dostopna, in verjetno bi danes ponovno menjal barve kot ob aktualnem branju.

Če pretvorim vse te prispevke v minute in ure nastajanja ter jih zložim ob bok drug drugemu, sem verjetno pisal strnjeno brez prestanka več kot leto dni življenja. Retrospektivno lahko odkrijem, kdaj točno se mi je zazdelo vredno tekste opremljati z ustreznimi ločili in veliko začetnico. S prebiranjem starejših objav lahko podoživim tedanji tok misli, poiščem trenutke, kjer je pozicija do določenega problema zgradila moj odrasli karakter, in tudi takšne, ki bi se jih danes sramoval. Ponovno si lahko zavrtim vsako ovekovečeno misel, ki je spremljala moje naluknjanje metalskega jopiča v poznih tridesetih v temah, kot so »metal, še posebej black kot izgovor za sranje?«, ali pa »metal kot omejenost«. In kako sem potem, ko sem takole razgalil svojo čedalje bolj negotovo dušo, za nekaj let odplesal v rave vode, in tam srečeval metalce, ki so tja odšli brez takole zabeleženih besed.

Zelo sem si hvaležen, da sem leta 2011 začel diskusijo o »trenutkih v glasbi, zaradi katerih bi najraje vse poslal v božjo mater« in se tako spomnim najbolj vzdraženih momentov, ki bi jih brez tega arhiva za večno izrinil iz spomina s čim aktualnejšim, dasiravno mi je v pomoč le spremljevalni komentar mrtvih povezav.

Ena boljših dogodivščin, ki je bila plod forumskega dogovarjanja za prevoze, je bila poljska Metal Mania 2008, ko so v dvorani Spodek v Katowicah nastopili Megadeth, Satyricon in še poldrugi ducat drugih mikavnih ansamblov. Nekaj komentarjev pod izvornim sporočilom forumaša, ki je oznanil destinacijo in tipal teren za morebitnimi interesenti za kombi prevoz, se je pričela formirati četa zvedavih navdušencev, ki je brž prerasla kapacitete omenjenih osebnih vozil. Nazadnje smo šli  (med drugimi) s 50-sedežnim avtobusom pod Perotovim vodstvom in napisali skupno 600 komentarjev, spominov in lukenj v njih. 10 in več ur vožnje ljudstva, ki se ga rado tudi z užitkom nagovedi, na taki poti uprizarja predstave in piše zgodbe neotesanega rokenrola, takšne, ki jih ob čaju namesto piva in s 15 let starejšo in zrelejšo glavo komaj še odobravaš, a se vseeno radostno podmuklo muzaš, ker si bil tam in počel prav vse to, kar piše. Kakšna živa norišn’ca! Komu od udeležencev te epopeje ne sede take zgodbe obnovit skozi pričanja kolegov metalcev?

Prvak organiziranih prevozov na metalske in druge evente so sicer nesporno Koncerti.net, ki pokrivajo ansamble, veličina katerih z lahkoto najde za poln bus ali več potnikov v splošni populaciji. Paranoidov forum pa je bil ključno zbirališče za bolj scenske odprave. Vedno so se periodično in lokalizirano pojavljali posamični mini busi metalskih kolegov someščanov. Objava na Paranoidu (tako portalu, kot forumu) pa je takšne ekipe obogatila z interesenti iz okoliških dolin in regij. Med drugim smo tako začeli tradicijo avtobusnega prevoza z Gorenjske na koroški WinterStrike, na letno srečanje metalskih plemen. In nebroj drugih sag, doma in onkraj meja. Civilni izreki, za katerimi lahko dandanašnji rofkamo po starih temah, so vrednejši od vsakršne novinarske reportaže.



Ko sem po forumu (no, in tudi Facebooku) maja 2013 dramatiziral okoli ukradenega kolesa, sem med drugim v komentar na moje tarnanje fasal »Hitler« video prav z omembo tega foruma v vsebini. Video je bil nalezljivo komičen in se hitro razpasel naokoli, forumska debata se je vnela in sij tega kresa je pičil v oči študenta, ki je opisano kolo našel v kletnih prostorih študentskega doma. Bicikel sem dobil nazaj. Ravno na 26. rojstni dan. Majka! Že res, da to morda ni bil namen videa, ki ga nevtralizira ali mu celo obrne polarnost le zaključni sunkovit preobrat zgodbe, in da je bila vse skupaj zgolj benigna zajebancija videomonterja. Vendar se jo da razumeti kot eno v sklopu dejanj mikro »grassroot« gibanja, ki je do objektivnega cilja namere prišlo v zgolj dveh tednih. Zgodba je naredila svoj val v medijih, pojavile so se »copy cat« strani in plakati po oglasnih deskah v blokih s prepisom slogana »Dobri človek, prosim vrni mi kolo«. Kot stranski učinek kratke medijske pozornosti sem tedaj tako spotoma dobil ponujen razgovor še za prvo rednejšo in življenja vredno službo na področju IT (spričo lastne podporne strani iskanju), in od tedaj pretežno nehal »bluziti« v življenju ter se vrteti brez smisla. Tak izplen, iz neke blesave ideje, zapisane na forumu.

Kar me pripelje do zaključnih ugotovitev.

Retorični aspekt forumske diskusije
Že res, da kot družba na nek način tonemo v nihilizem in depresijo z adventom WEB 2.0, od katerega dalje beremo misli tako znancev kot neznancev na internetu, zaradi česar se na naprednejših platformah skrivamo v mnenjske mehurčke in tako nehote poganjamo ekstremizem in politični populistični teater. A je prav ta mehanizem izmenjave je zaslužen tudi za najplodnejša človeška sodelovanja, najbolj sočne zgodbe, najhitrejši prenos znanj in modrosti v zgodovini. In po uporabi skoraj vseh vidnejših platform, ki so se pojavile skozi vsa ta leta, trdim, da je bil forum za poglobljeno izmenjavo najprimernejši.

V svoji primitivnosti favorizira tekst pred vsem ostalim. Ne priznava hierarhije. Med tem ko pišeš, miruje in te pusti, da misliš. Ne kliče k pozornosti s tresenjem naprave. Osveži stran. Ne reducira reakcij na palce gor in dol ali na spekter emocij, s katerim se ob vnetih debatah krepi ljudska potrditev ali nasprotovanje. Če imaš kaj za dodat, napiši komentar. In s tem ko pišeš, sam sebi češeš misli. Trd nasprotnik s svojim argumentom zgradi dobro obrambo, in ko snuješ svoj napad, si ogleduješ njegovo utrdbo, oprezaš za šibkimi točkami in taktično pošiljaš svoje argumente po vodi, zemlji in zraku. In čeprav je verjetnost predaje nasprotnika mala, je pravi izplen spremljevalni efekt. Ker si svojo misel razvil, jo morda bolj razumeš. Ubesediš in s tem kristaliziraš tisto, kar bi sicer bila megla z nekaj bliski podob, ki se porazgubijo nazaj v paro takoj, ko jih probaš uzreti. Skozi leta debat se naučiš pravil argumentacije in argumentacijskih napak, s katerimi sčasoma še najraje ruješ po lastnih idejah in preverjaš njihovo stabilnost.

In prav za to se ekipi Paranoid zahvaljujem, ker je zgradila ta prostor rasti, histeričnega smeha, vira dogodivščin in širokega spektra občutij. In seveda največja zahvala vsem bivšim in sedanjim forumašem, s katerimi smo se vzajemno prebijali skozi vse umotvore. Hvala za vse predstavljene bande, skupne poti, smeh in bes. Hvala za vsakršno vzpostavitev pozornosti na pomembnosti, ki bi sicer šle nevidno mimo mene. V veselje mi je, kako smo vsa ta leta drug ob drugega brusili jezik.

Uh, no ja … napisal naj bi stran ali dve, pa se je ulilo. Ajde, zaključim s temle. Na začetku sem razglasil svojo namero: želim koga spodbuditi, da napiše kakšno misel na forum, kot v starih časih. Razpredal sem o tem, kako je scena okoli koncertnega komentiranja napajala najbolj histerično doživete metalske sage. Pa o spominski vrednosti arhiva teh diskusij. Se vam ne zdi, da smo ob predaji duhu časa in skoku na naslednjo novo platformo veliko izgubili v šumu nepomembnih, a slikovitejših objav?

Če se vsaj malo nagibaš k odgovoru »ja«, te vabim, da se prideš po letih odsotnosti pofočkat v tole izbo. Morda pa ugotovimo, da nam ustreza, spotoma zaženemo še kakšen val metalske histerije. Na dolga leta Paranoid!

KONCERTI & FESTIVALI
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj
26. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
27. 6. 2024
Basinfirefest 2024
Spálené Poříčí, Češka Republika
28. 6. 2024
ODPOVEDANO!Cahn Fest 2024
Kipe v Trbovljah
29. 6. 2024
Scorpions
Sportarena, Budimpešta, Madžarska
29. 6. 2024
Black Ritual Graz 2024: Arkona, Irdorath, Blessmon, Karner, Synkende, Draugr
Explosiv, Gradec, Avstrija