Na današnji dan
1986
Ozzy Osbourne izda album The Ultimate Sin
NAGRADNE IGRE
Traja do: 18. 2. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

PARANOIDE

31. 1. 2024

Iz zakladnice: Ob pravem času na pravem mestu

Ali: Imeli so jajca!

Zadnjič je naneslo, da sem se prvič srečal z aktualnim uredništvom/vodstvom Paranoida, Aleksandro in Dejanom. Kakšen mail na temo 25. obletnice sva si pred tem že izmenjala z Dejanom, v živo pa sva si prvič segla v roko. Mah, zdaj bo pa v živo težil, zakaj ne napišem kolumne, sem si mislil. Mail že spregledaš ali pozabiš nanj, tole bo težje. Ni bilo dolgo, ko je beseda res nanesla na preostale kolumne do obletnice. Uh, dobro sem prišel skozi, ni bolelo: »Evo, dam ti koledarčke … samo napiši mi kolumno«. »Samo kaj hudiča naj ti pa napišem?« »Pa saj ni treba, da je v zvezi z metalom, piši kar koli.« Fak, poglobljena metalska razmišljanja v stilu, kdo od vseh kitaristov Grave Digger je tisti res pravi »grobokopaški dratar«, kakšni bi bili Kreator, če bi Mille jedel klobase, in podobna izredno pomembna razglabljanja že dolgo let niso več del mojega vsakdana. Metal poslušam, razmišljam pa o milijon drugih zadevah. Iron Maiden ne bodo kmalu zašli v naše kraje, o kakšnem »best of« albumu tudi ni govora. Dejan, težka bo tale. Ne bom ti pa pisal o uvedbi obveznega »štempljanja«, ženskem fuzbalu, gobarjenju in čem podobnem. Mora biti metal!

Berem novice. Piše (spet!!!) o neki superskupini. Pa to je super ideja, pisal bom o superskupinah. Vsak teden se lahko bere o nekih superskupinah. Super ta, super ta … Mater, superskupina iz glasbenikov, za katere brskam po spominu, če sem že kdaj slišal za njih. Iz bandov, za katere približno vem, kako zvenijo, a daleč od tega, da bi bili super. A to je potem kot pri kemiji? Imaš nekaj enostavnih molekul, jih zmešaš in nastane superspojina? Je to kaj drugega kot stranski projekt? Verjetno sem malo za časom, zagotovo mora biti bolj super, če je že tako poimenovano. Poslušam to super priredbo te superskupine … A to naj bi bilo super? Ma, ravno toliko kot 200-gramsko, v prah zmleto superživilo za 20 EUR. O tem že ne bom pisaril, »not my cup of tea«.

Nekaj drugega bo treba najti. Potem pa spet ta Dejan … Na forum nalima post o Metallici in njihovem Black albumu. »Zakaj je Black album najbolje prodajani metal album vseh časov?« se začne post neznanega avtorja, ki ga zaključi: »Po mojem mnenju je Black album najbolj prodajani metal album vseh časov, ker je najboljši »komercialni« metal album vseh časov«. Komercialni? Kje za vraga je zdaj našel ta termin? Kaj je že to komercialni? Altars of Madness ni komercialni album, Covenant pa je? Najstniške debate o komerciali smo pa že zdavnaj prerasli, mar ne? Berem razlago tega avtorja. Vsak je Black album doživel skozi svoje oči in si ustvaril mnenje o njem. Evo – končno razmišljam o nečem, povezanim z metalom. Bravo, Dejan, uspelo ti je. Naključje je hotelo, da sem zadnjič nabavil 72 Seasons in si ga sedaj vrtim v avtu. OK, pa naj bo Metallica. Probam še jaz pristaviti svoj pisker o neskončnih debatah o Black albumu. Zakaj je to najbolje prodajani metal album vseh časov? Preprosto zato, ker so Metallica ob pravem času izdali pravi album. OK, nekaj besed več pa si vseeno zasluži.

Pa se vrnimo v za nas že kar daljno preteklost, konec 80-tih, natančneje v sedmi razred takrat še osemletke. Takrat sem se prvič srečal z Metallico. Na televiziji sem ujel spot za One. Nekaj najtršega, kar sem slišal do tedaj. Takoj mi je bilo jasno, kaj se grejo – osmarčki iz naše šole namreč. Še malo nazaj mularija kot mularija, čefurji, šmeksi, čisto običajni šolarji, potem kar čez noč metalci. Za telovadnico so se zbirali, v jeansu, z našitki One in And Justice For All, kadili čike (kaj so pili, se ne spomnim) ter nažigali And Justice For All. Mi softiči smo ali zraven na igrišču igrali basket in/ali doma poslušali Bon Jovi, Def Leppard, Aerosmith in Whitesnake. Seveda je bil cel kažin, ko se je mularija zbirala za šolo, kadila in nažigala muziko. Hišniku so najbolj »lomili jajca«. Danes ga razumem … Fak, zdaj mi je kapnilo. To so bili začetki najstniške revolucije za njihove pravice. Justice for all! »Fak of, mi se borimo za naše pravice! Jebeš dolžnosti!« In zdaj smo res tam. Tako je bilo do konca šolskega leta, potem pa je počasi to razpadlo in čefurji so spet postali čefurji, šmeksi so se vrnili v diskače, kakšen primerek pa je še par let kasneje celo vedel za Metallico.

»Fast forward« leto, dve naprej. Metallica izda Black album in takoj postane »moj dobar drugar«. To je bil moj legitimni Metallica začetek. Čeprav je bilo treba kdaj kasneje kakšnemu zapriseženemu Metalličarju glumit, da sem že v vrtcu od strica iz Amerike, ki je »trejdal« demote z Larsom, dobil presnet demo No Life Til Leather – tako kot on, samo da je njegov stric poznal še Jamesa. Pa se raje kar navežem sedaj na tematiko o najbolje prodajanem metal albumu. Kaj je Metallici uspelo s tem albumom, ne bi mogel bolje povzeti Bruce Dickinson ob trideseti obletnici izdaje: »Ourselves, Judas Priest and Pantera, all reached a crossroads where we had the chance to really step up to the next level. But none of us had the balls to do it. Metallica did, though. You have to give them huge credit for grabbing the opportunity when it came up, taking the risk and deservedly reaping the enormous rewards. You cannot underestimate their achievement with this album. It’s one of those seminal albums that just gets it right. It’s extremely well-produced, and every note on that album is totally under control. I admire how they did it, and what they did with the songs, and it was very effective: it undoubtedly did help push metal into the mainstream. I know it wasn’t Mutt Lange who produced it, but Bob Rock had that similar thing where the producer was very much in control.« Tu ni kaj dodati. Bruce je pameten mož.

Mainstream, tako je, Black album je metal prinesel v mainstream. Spomnim se, kako sem vsako nedeljo zvečer čakal na US TOP 20 na MTV. Vsaj mislim, da se je tako imenovala oddaja. Vsekakor je šlo za ZDA in naj 20 videov. Vedno se je našlo kaj dobrega in tako sem lahko legalno poslušal hard n' heavy v dnevni sobi: Ozzy Osbourne, Mötley Crüe, Van Halen, še kaj in seveda Metallica. Mimogrede, za nelegalno je bilo v nedeljo pozno treba počakati, da sta šla »ta stara« spat, se pretihotapit v dnevno in zelo na potiho gledat Headbangers Ball. No, od vseh metal bandov iz TOP 20 pa so bili Metallica edini, ki so se non stop vrteli tudi čez dan. MTV je bil po mojem mnenju glavni krivec tega, da je mainstream padel na Metallico. »Ljubezen« ostalih mainstream medijev do Metallice je bila posledica tega. Enter Sandman! Osebno me komad nikoli ni čisto prevzel. Odličen, a kot da mu nekaj manjka. A to je komad generacije, brez dvoma. Metallica so prek najstnikov začeli osvajati svet, potem pa so se jim z Nothing Else Matters pridružile še mame, tete, gospodinje, frizerke itd. Da bo Metallico pograbil mainstream, je bilo nemogoče napovedati, tudi njim samim se ni sanjalo, da se bo kaj takega zgodilo. Kako priti do tega, pa je vprašanje za milijon dolarjev.

Si skušam to razlagati z opazovanjem pri svojih otrocih. Pa ne pridem do odgovora. Vidiš, kako kar naenkrat padejo na nek komad ali skupino. Od kod, kako? »Pa saj to vsi poslušajo zdaj.« To je edina razlaga. Pa da jim je všeč. Drugega ne znajo povedati. Tu ne gre sicer za metal, samo sam proces ni nič drugačen. Le da poteka to danes precej hitreje. Delovanje glasbenega sveta danes je v primerjavi s časom pred 30 leti in več kot dan in noč. Pri Metallici je šlo za Enter Sandman. To vseeno naj ne bi bilo za vsaka ušesa. Ampak ja, na to je množično padla mularija, najstniki, ki se do takrat niso srečali s tršimi zvoki. Zakaj ravno Enter Sandman v tistem času, pa nimam odgovora. Enostavno zgodilo se je. To le potrjuje tisto tezo – ob pravem času pravi komad. A to niso bili samo najstniki, ki so postali metalci. Ogromno je bilo teh, ki so zraven nažigali Thundestruck, Gunse, Nirvano, Pearl Jam, Offspring, Rage Against The Machine, itd. In vsi ti so kupovali Black album. Ta folk ni bil obremenjen s tem, ali so Metallica metalci oziroma thrasherji in kaj so prej naredili. Mnogi od teh so Metallici sledili naprej, za mnoge je bil to edini Metallica album. Ob dejstvu, da je Black album brezčasen album, je to zelo pripomoglo k temu, da danes govorimo o najbolje prodajanem metal albumu vseh časov. Logično. Iron Maiden, Judas Priest, Pantera itd. nimajo v diskografiji albuma, ki bi ga tako množično popadla nemetalska publika.

Seveda pa nad novo Metallico niso bili vsi navdušeni, (večji) del njihove dotedanje klientele ne. Če malo karikiram. Predstavljajte si ultra Metallica fana in njegovo najstniško sosedo, ki je še leto nazaj poplesavala na New Kids On The Block, zdaj pa si je prisvojila »njegovo Metallico«, in kako jo tip z mrkim pogledom opazuje skozi okno, kako skače po postelji in se na ves glas dere »Take my hand, we're off to never-never land«. »Fak, kdo je ukradel mojo Metallico? To ne more biti res, nočna mora!« No, ko pogledaš nazaj vse takratno dogajanje z distance in z več modrosti, je precej laže razumeti ves njihov razvoj in spremembe, ki so nemalokrat močno kresale mnenja med metalsko publiko. Tudi mene kasneje kakšne odločitve niso navduševale, so me šokirale, zabavale, a danes vse to gledam z drugačne plati. Precej bolje razumem, zakaj so kasneje v karieri vlekli določene poteze. Jebi ga, biti slaven ni enostavno in mi navadni smrtniki nikoli v celoti ne bomo razumeli, kaj točno to pomeni. Larsa in Jamesa so do Black albuma preganjale grupijke in podile kelnarce iz klubov, potem pa je čez noč vsaka mama v Ameriki vedela, kaj Lars in James počneta v prostem času, kje kupujeta plenice itd.

Da ne zabluzim predaleč. Mene preobrazba Metallice z Black albumom ni tangirala kot dotedanje fane. Album me je popeljal v njihov svet, me navdušil, tudi 30 in več let kasneje mnenja o njem nisem kaj dosti spremenil. Verjamem, da bi glasovanje med Metallica feni ta album med vsemi njihovimi uvrstilo precej visoko (tu gre moj glas Ride The Lightning), ne nujno na peto mesto. Huh, lepi spomini na tiste čase. Tudi zaradi meni še vedno njihovih najljubših live posnetkov – Live Shit iz Mexica. Če kdo še obsoja Metallico zaradi Black albuma, jo pač naj. Spremeniti se ne da nič. Sam stojim za tem, da je album metal sceni prinesel ogromno, in verjamem, da se z metalom danes tako ali drugače (bandi, založbe, organizatorji koncertov, festivalov, ne nazadnje tudi superskupine itd.) ne bi preživljalo tako veliko ljudi, kot se, ker je Metallica pripeljala metal v mainstream.

KONCERTI & FESTIVALI
23. 2. 2024
Voltumna, Taste of Plague
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 2. 2024
Etienne Von Chelleri, Løben
KIŠD, Izola
24. 2. 2024
Burial, Ensanguinate
Klub eMCe plac, Velenje
24. 2. 2024
Human Host Body, Omega Sun, Guattari, Paranoise, NOAIR
Center mladih Koper
29. 2. 2024
Suicide Silence
Dürer Kert, Budimpešta, Madžarska
29. 2. 2024
Hard Rock Night: Guilty Of Joy, Life On Display
Orto Bar, Ljubljana