Abigor so se ponovno pojavili na mojem glasbenem radarju leta 2014, in sicer s še zmeraj aktualnim studijskim albumom Leytmotif Luzifer. To omenjam zato, ker so me predhodno uspeli navdušiti le z albumom Satanized (A Journey Through Cosmic Infinity), medtem ko se na preostali del njihove diskografije nabira elektronski prah na trdem disku mojega računalnika. Z izdajo instrumentalne različice svojega četrtega albuma Supreme Immortal Art, čeprav le v digitalni obliki, pa band k omenjeni okoliščini ne prispeva ravno veliko olja na ogenj, ki bi me dodatno zagrel k poslušanju le-te.
Po odličnem Leytmotif Luzifer mi je resnično uganka, zakaj je bandu njihovega kova potreben takšen korak. Kaj band ob poplavi dobrih in odličnih albumov, ki so zaradi spleta tako rekoč dosegljivi vsakomur, resnično misli, da bo tale nezmiksana različica brez klaviatur komur koli kar koli pomenila? Razen morda največjim vročičnežem, ki otrdijo ob vsaki glasbeni novici okoli banda.
Upam, da tovrstne izdaje sčasoma, če ne kar takoj, postanejo preteklost. Tega nihče ne rabi.