Celih osem let studijskega posta so si privoščili rock velikani from down under. Glede na vsesplošni revival starih hard'n'heavy bandov, ki eden za drugim (spet) izdajajo odlične albume, sem podoben šus pričakoval tudi od AC/DC. Čeprav Black Ice ni slab album, pa mojih pričakovanj ni povsem izpolnil.
Ajsidajsi sodijo med redke bande, ki so si lahko privoščili ignoriranje vseh trendov in tudi v najbolj grungy časih nemoteno furali svoj riff-rock. Black Ice pri tem seveda ni nobena izjema. Produkcija je dokaj easy, zvočno album še najbolj spominja na oba predhodnika Ballbreaker in Stiff Upper Lip, na trenutke pa kak komad potegne na heavy metal iz časov Flick Of The Switch.
Izvedba je seveda brezhibna, kot smo pri AC/DC vajeni. Cliff in Phil bobnita kot lepo utečen parni stroj, Malcolmova ritem kitara nemoteno tolče svoje riffe, Angus kot vedno dodaja svoje minimalistične solaže, Johnsonov vokal pa se je tokrat spet vrnil v običajne višine, potem ko je na Stiff Upper Lip poskusil z nekoliko bolj možatim in globokim petjem.
Skratka, band je v vrhunski izvedbeni formi, žal pa se zdi, da jim manjka navdiha. Prvi hit, Rock'n'Roll Train, je sicer čisto soliden komad, a daleč od njihovih najboljših komadov v sedemdesetih in osemdesetih. Podobno velja tudi za ostalih štirinajst komadov. Morda bi bilo bolje, če bi album namesto 15 vseboval le 10 ali 11 komadov. Dolgočasnih komadov, ki bi jih zlahka pogrešal, je kar nekaj.
Black Ice je sicer soliden rock album, a to je za band razreda AC/DC občutno premalo. Die hard fanov to seveda ne bo odvrnilo, drugim pa priporočam, da album pred nakupom poslušajo. Morda jim bo pa vseeno všeč – okusi so različni.

Matija G.