Ponovno se bomo dotaknili metalskih obskurnosti iz dežele mogočnih antičnih civilizacij, prelepih plaž, uzota in gospodarskih kriz. Poleg tega je Grčija zibel povsem svojega stila black metala in skupina Agatus naj bi v spočetje ali vsaj v zgodnjo vzgojo tega prispevala svoj delež, saj obstaja že od davnega leta 1991. Za seboj imajo že kar nekaj izdaj in albumov (Dawn of Martyrdom, The Weaving Fates), a so ostali v veliki meri nepoznani, tako avtorju prispevka kot verjetno tudi večini bralcev. Žarnica se nemara zasveti šele, ko izvemo, da gre za stranski projekt bratov Eskartha in Vorskaatha iz Zemial, ki so v Sloveniji koncertirali leta 2009.
Vsa ta sorodnost skupine Agatus z black metal sceno pa se ne odraža toliko v njihovi glasbi, saj je plošča The Eternalist vse prej kot blackmetalska. Tu gre za heavy metal, katerega osnove se navdihujejo v NWOBHM-ju, kar dobršen del riffov deluje maidenovsko, pogosto zaznamo poklone Bathory v njihovem vikinškem obdobju (skladba Gods of Fire), v drugem delu skladbe Perils of the Sea (Part II) pa je možno zaznati skorajda kopije riffov power metal trubadurjev Blind Guardian. Čeprav je plošča polna lepo povezanih slastnih riffov in orgazmičnih solaž, se kar ne morem otresti občutka, da gre v veliki meri za kolaž elementov, povzetih po vzornikih. Bolj izvirno izpadejo nenavadni klaviaturni vložki v naslovni skladbi, v Gilgameshu in zaključni To Last.
Vokali so precej preprosti in nimajo ravno velikega razpona, a vsebujejo dovolj mačističnega žmohta in iskrenosti, da povečini lepo dopolnjujejo instrumental. Na nekaterih delih At Dusk I Was Born in Flight Into Forever pa vseeno izpadejo razglašeno in štorasto. Svetla točka so poetična besedila, katerih verzi se rimajo na prav domiseln način. S tem ustvarjajo zelo spevne refrene in kaj kmalu se boste lahko zalotili, da jih prepevate tudi sami.
Vsekakor sta Agatus vešča instrumentalista in skladatelja, zato pesmi izpadejo všečno razgibane in zanimive na posluh. Vorskaath navduši z uporabo različnih bobnarskih tehnik, ki skladbam ne dajejo zgolj podlage, temveč diktirajo spremembe tempa in dodajajo udarnost na ustreznih mestih; vrhunski prehodi so najbolj očitni v Eternalist in Gilgamesh.
Omenjen primanjkljaj izvirnosti oziroma »tribute« kitarskih delov starim mojstrom heavy metala in nekaj manjših spodrsljajev na eni strani ter splošno všečna glasbena izkušnja, izvrstna instrumentalna izvedba in nekaj domiselnih vložkov na drugi strani ohranjajo tehtnico v rahlem ravnotežju zadržanega odobravanja. Opisani album Agatus ne predstavlja toliko koraka naprej v razvoju glasbe, pač pa bolj za koktajl reinterpretacije močnejših pijač. Agatus se tega nemara zavedajo, saj album Eternalist preveva precej umirjeno in nostalgično vzdušje. Deluje kot pripovedka o časih in »spominih, ki se ne bodo vrnili«, kakor Eskarth sam pove v skladbi The Invisible.