V desetih letih studijskega zatišja je verjetno že marsikateri Akercocke privrženec obupal nad možnostjo, da bomo še kdaj dobili kak nov dolgometražni izdelek izpod rok te londonske zasedbe, toda nekje v lanskem letu je band le oznanil, da je napočil trenutek za šesti plošček, ki je temo sveta ugledal konec avgusta letos.

Promocijske fotografije banda pred izidom albuma so nakazovale estetsko spremembo, saj so dnevi suknjičev in kravat očitno minili. Toda že po prvih nekaj skladbah se izkaže, da se na drugi strani Akercocke glasba ni radikalno spremenila, temveč gre prej le za simbolno spremembo imidža, ki nakazuje, da so Akercocke dokončno dozoreli in da je kakršna koli »maškarada« postala odveč. Slednje potrjuje tudi glasba sama; zdi se, da Akercocke na Renaissance In Extremis med drugim želijo pokazati, da so presegli okvire (sicer relativno sofisticiranega) satanizma, kompozicije in besedila pa imajo pridih nekakšne retrospektive in samorefleksije. V grobem se Akercocke še vedno gibljejo v mešanici progresivnega black in death metala, a hkrati tudi še vedno sledijo svojemu prepoznavnemu slogu, ki je resnici na ljubo res zgolj samo njihov. V tej instrumentalni mešanici se neprestano kažejo tudi vplivi drugih podžanrov (npr. thrasherski deli v skladbah Disappear in Inner Sanctum), medtem ko se vokalni razpon kot vselej giblje od pristnih deathmetalskih growlov pa do bolj »progresivno« zvenečih clean vokalov. Kar se vokalov tiče, je morda ena izmed bolj izstopajočih skladb One Chapter Closing for Another to Begin, kjer gre za izjemen preplet black metalskega instrumentalnega dela s clean vokali, ki bi ga zavidala celo kakšna izmed vodilnih post-black metal zasedb. Vseeno pa so vokali še najšibkejša točka na albumu, toda hkrati mu po drugi strani dajejo neko človeško dimenzijo, ki se rada izgubi pri zasedbah, ki so tako tehnično podkovane kot Akercocke. In tudi instrumentalna izvedba je kljub dovršenosti daleč od kakšne robotske in dehumanizirane sterilnosti. Obenem se zdi, da se band tudi želi oddaljiti od vtisa lastne superiornosti in ne skuša prikriti morebitnih pomanjkljivosti. Album kljub razgibanosti in številnim prehodom med melodičnimi in bolj brutalnimi deli deluje kot zaokrožena celota, v primerjavi s preteklimi izdajami pa je v svoji ekstremnosti tudi precej subtilnejši, kar še dodatno potrjuje omenjen vtis, da so Akercocke dokončno dozoreli kot band.

Po desetih letih so bila seveda pričakovanja velika in menim, da so jih Akercocke uspeli celo preseči. Premor banda torej niti slučajno ni uspaval, temveč so se po njem vrnili sveži in polni novih idej. V kolikor nam pripravijo morebiten sedmi dolgometražec, sem ponovno pripravljen počakati deset let, če bo ta vsaj približno na takem nivoju, kot je Renaissance In Extremis.