Ni veliko bandov, ki bi svoj glasbeni stil od albuma do albuma tako spreminjali kot prav Amorphis. Preko death metal začetkov so se postopoma »mehčali« in na zadnjih dveh delih, EPju My Kantele in albumu Tuonela, so se že približali psihadeličnem rocku iz sedemdesetih. Na novem albumu, Am Universum, pa sedaj to le še potrjujejo.
Album je sestavljen iz desetih melodičnih, lepih, nekaterih bolj, drugih manj udarnih, melanholičnih rockovskih pesmi. Kot že rečeno je njihov zvok že zelo psihadeličen. K temu so pripomogle predvsem kitare, Pasijev vokal in pa zelo atmosferične klaviature; v Night Is Over in Grieve Stricken Heart uporabljajo tudi hammond. Nasploh je za njih značilno, da velikokrat uporabljajo kakšne nenavadne inštrumente. Temu se niso izneverili tudi tokrat in v svojo glasbo vključili tudi saksofon. Tako lahko predvsem v Veil Of Sin, Crimson Wave pa tudi v še nekaterih drugih slišite saks solaže. Med komadi pa bi v prvi vrsti omenil uvodnega Alone, za moj okus tudi najboljšega na plošči, ki je bil tudi prvi single. To je zelo dinamičen, intenziven komad z zelo dobrim refrenom. Takoj za njim pa sta tu Goddess (Of The Sad Man) in Night Is Over. No, pa tudi ostali niso slabi.
Definitivno to niso več Amorphis, ki ste jih poslušali pred petimi in več leti. Nekateri so jih zaradi »metamorfoze« že odpisali, drugi jim vseskozi sledijo, tretjim pa so šele zdaj postali všeč.

Matjaž

Album je posodila trgovina Müller. Lahko ga kupite v Ljubljani na Čopovi 40: www.dom.si