Najekstremnejši dvojec z Otoka se vrača z devetim studijskim albumom, ki nosi naslov The Whole of the Law. Od njiju smo že od vsega začetka vajeni, da vsak album v poznani maniri zveni malce drugače, kar pomeni, da imamo tudi v deveto opravka s kombinacijo grindcora in black metala, ki je na poznan način odigran v industrijskem slogu. Vendar odpraviti najbolj sveži plošček iz hiše Anaal Nathrakh na tako zelo poceni način pa tudi ne gre.
Z The Whole of the Law se Irrumator (instrumenti) in V.I.T.R.I.O.L. (vokal) vračata v čase albumov, kot so Eschaton, Hell Is Empty, and All the Devils Are Here ali In the Constellation of the Black Widow. Zvok je spet malo bolj grob in manj industrijski, medtem ko glasba temu primerno tudi manj temelji na industrial metalu in več na brutalnem in hitrem black metalu, ki je na točno pravih mestih začinjen s kakšno bolj melodično ali nežnejšo noto. Beri: ponovno je dosti (solističnih) kitarskih ekskurzov, ki poslušalca v kombinaciji s clean vokalom kar ponesejo onkraj nevihtnega dogajanja.
Za dodatno posebnost na The Whole of the Law je ponovno poskrbljeno na ravni vokalov, kjer protislovje noremu kričanju in kruljenju ne ustvarja Dave Hunt s svojim clean vokalom, temveč nemalokrat tudi (žensko) zborovsko petje. Podobna protislovja ustvarja band tokrat še s klaviaturami, ki iz ozadja tvorijo čudovito podlago kitaram in bobnom. Poslušalcu se na ta način morda – vsaj meni se je to zgodilo – prikaže slika temnega nevihtnega popoldneva, ki na daljnem obzorju skozi mračne oblake pušča prve šibke sončne žarke.
In če je to veljalo za kateri koli album angleških Anaal Nathrakh, to velja še toliko bolj za najaktualnejšega: plošček je odličen soundtrack za grozljivko. Nečloveški kriki med komadom Extravaganza! pričarajo pred duhovno oko spomine na klovna iz grozljivke It (Stephen King), nečloveški šus med And You Will Beg for Our Secrets bi lahko bil glasbena podlaga za krvave pokole Michaela Myersa, počasnejše melodije med On Being a Slave bi lahko spremljale ravno omenjenega Michaela k ponovnemu večnemu miru (podobno velja za priredbo Powerslave od Iron Maiden), z We Will Fucking Kill You bi lahko otvorili osmi del Žage, medtem ko predhodno kot singel izdana priredba Man at C&A (The Specials) že sama po sebi napoveduje nuklearno vojno. Skomine na ponovni ogled banda v živo so ponovno zelo žive.