Da Nemci častijo svoje bande kot bogove je jasno kot beli dan, vendar pa mi nikoli ne bo jasno, zakaj temu ni tako v primeru nedvomno najbolj podcenjenega banda dežele piva, klobasic in nogometa, Angel Dust. Ti od povratka, torej od Border Of Reality albuma naprej delajo izvrstno glasbo, a za nemški okus so mogoče »premalo nemški«. Pa mislite, da se je na novem albumu kaj spremenilo?
Malo se pa je in to še na boljše. Ja, na Of Human Bondage so storili še korak naprej v svojem razvoju. Najprej naj omenim, da imajo novega kitarista, Ritchieja Wilkisona (koncertni kitarist Demons & Wizards), ki k vsej stvari pristopa malce drugače kot njegov predhodnik Bernd Aufermann. V celoti gledano so kitare trše kot smo bili vajeni do sedaj. To se najbolj vidi v uvodnih The Human Bondage in Inhuman, ki mejita že skoraj na moderen thrash. Mogoče pa je na to vplivalo tudi druženje z Nevermore, kar je še bolj opazno pri Unite. Tudi produkcija je zelo podobna tisti njihovih ameriških kolegov. Kljub temu pa je melodika obdržala zelo pomembno vlogo. Enako seveda velja za najbolj prepoznaven del banda; odličen, karizmatičen Dirkov vokal in njihov tipičen zvok klaviatur, ki pa tokrat niso potisnjene toliko v ospredje kot do sedaj. Poleg prej omenjenih trših komadov so zelo prepričljive njihove tipične himne Unreal Soul, Disbeliever, The Cultman, Freedom Awaits, od katerih imajo nekatere več nekatere manj tudi baladnega pridiha, vse po vrsti pa odlikujejo zelo dobri refreni. Za konec pa so uspešno priredili pred nekaj leti veliki hit Killer (Seal/Adamski), ki ima dokaj podoben vokal kot original.
Če že Nemci ne bodo dokončno spoznali, kakšen band imajo, pa poizkusite vi. Ne boste obžalovali.

Matjaž

Album je posodila trgovina Müller. Lahko ga kupite v Ljubljani na Čopovi 40: eTrgovina