27. 8. 2008
Anmod - Monstrosity Per Defectum
Deity Down Records, 2008
Prvenec brazilskih death metalcev Anmod je eden izmed tistih albumov, ki so sicer po svoje izredni, samostoječi in dovršeni, a obenem praktično nič posebnega, še zlasti pa ne novega. Nekaj podobnega, kar so na norveški black metal 'sceni' (med mnogimi drugimi) v poznih devetdesetih predstavljali (in skušali preseči - žal neuspelo) Mactatus.
Ko govorimo o Anmod, je nujno omeniti, da gre za tehnično zelo dovršen trio, album pa preveva kaotičnost, nepredvidljive menjave tempa in melodij, ter ultra hitri kitarski riffi, ki v vsej svoji kaotičnosti vodijo album. In to od začetka do konca. Pol ure zvočno kristalno čistega kaosa pa je celo primerno za večkratno poslušanje, čeprav album sčasoma napol zapade v 'background' zvok.
Produkcijsko je izdelek izpiljen skoraj do popolnosti, vsako glasbilo je (še preveč) jasno razločno. Na tej sferi albuma še najbolj preseneča bas, oziroma zvok le-tega, saj spominja na zvok basa v thrash metalu iz osemdesetih, s to razliko, da je tu kristalno jasen, mogoče na trenutke celo preveč sili v ospredje skladb. Zanimiva stvar pri tem je, da ta 'nostalgičen' zvok v kontekstu profesionalne produkcije in modernega death metala dobi čisto novo razsežnost. (Note: če ne za druge, je Monstrosity Per Defectum obvezno poslušanje za tiste, ki se pritožujejo čez zapostavljenost basa v ekstremnejših oblikah metala.)
A kakor sem nakazal v prvem odstavku, se album kljub siceršnji moči in energičnosti porazgubi v poplavi podobnih izdelkov, ki so tako glasbeno inovativnejši kot konceptualno/ideološko močnejši in posledično vrednejši obstanka in opažanja. Kar pa se tiče kaosa je ta plat glasbe pač stvar okusa in lastne ideologije; meni osebno 'čisti' (čisti, kot neumazan) kaos hodi v nasprotje s samim pojmovanjem le-tega, posledično pa (mi) dotičen album seveda izpade neprepričljivo. Tem bolj kot mešaš barve, tem bolj končni odtenek postaja rjav, ne pa bel.
Davorin