Kaj naj si človek misli, ko vidi, da se je skupina poimenovala po mogočnem komadu oziroma albumu Sepulture, ki po mnenjih mnogih še vedno sodi v thrash metal, a je obenem predstavljal album mejnik med thrashom in deathom. Tako nekako si tudi ansambel Arise interpretira svojo glasbo.
Preseneča me dejstvo, da skupina deluje že več kot petnajst let, a je prvi album izšel šele leta 2001. Kaj ponavadi naredijo Švedske skupine, ki povzemajo prvine death/thrasha? Za primer bom tu izpostavil še potencialno sorodni skupini Impious in Carnal Forge. Torej, lahko se pričakuje agresivno thrashersko riffanje, večinoma bobnanje v višjem tempu ter tipično »prehlajeno« kričeči vokal, ki le v redkih primerih pride do primerjave s Tompo Lindbergom v zlatih časih. Arise niso izjema. Vse skladbe so »obogatene« z mnogimi melodijami, ki omehčajo agresivnost, k čemur pripomore tudi spoliran zvok, ki odbije tiste, ki prisegajo na bolj umazan, starošolski zvok. Za Arise ne morem trditi, da jih je treba preprosto spregledati. Deset skladb je smiselno razporejenih; sprva agresivni intro, ki se nadaljuje z nekaj hitrimi skladbami, nato se na sredini albuma znajde upočasnjeni inštrumental, ki deluje nekam metalcorovsko, a vseeno pomirja, nato pa se do konca odvije še nekaj agresivnosti. Stopnjevanje albuma se smiselno zaključi s skladbo End Of Days, kjer melodija kar izžareva in daje vedeti, da si ta plošček splača še kdaj zavrteti.
Arise bodo našli mesto v shrambi ljubitelja At The Gates in njihovih metalcorovskih potomcev. Albumu vseeno dajte priložnost, ne glede na to, da bi lahko zanj rekli, da je deset let za časom. The Reckoning je refleksija zrelosti skupine ter njihove kreativnosti in predstavlja najbolj dodelan izdelek njihove kariere. Petnajst let po izidu At The Gates klasike Slaughter Of The Soul, se na Švedskem še najdejo dobri vzori, nadaljevalci tradicije, načeloma tudi nadgrajevalci.

Primož