Kot pred pisanjem vsake recenzije sem tudi tokrat najprej preveril v Metal arhivih, katere informacije se tam nahajajo o recenziranem bandu. Še preden sem prišel do predstavitvene strani le-tega, sem ugotovil, da obstajajo štirje bandi s tem imenom. No, natančneje samo še trije, saj je ruska NSBM zasedba spremenila ime že leta 2005. Tako ostanejo še druga ruska, bolje poznana pagan metal zasedba z Masho »Scream« Arkhipovo na čelu, češki heavy metalci in končno še poljski black metalci, ki pa z NS-sceno ali kakršnimi koli drugimi političnimi aktivnostmi nimajo nikakršne zveze.
Poljska Arkona je bila ustanovljena davnega leta 1993, kar jo na nek način posledično uvršča med utemeljitelje drugega vala black metala v svoji domovini, čeprav je bilo njeno najbolj plodno obdobje, ko so izšli kar trije studijski albumi, v prvih treh letih novega tisočletja. Nato je ustvarjalna žilica banda nekoliko usahnila, saj je trajalo dobro dekado in kup izdaj kompilacij in splitov do naslednjega dolgometražca, petega albuma po vrsti, ki nosi naslov Chaos.Ice.Fire.
Zgodba (beri: glasba) za tem imenom pa je v večji meri dokaj enostavna in direktna, zato bom tokrat tudi sam postopal na takšen način. Kvartet za imenom Arkona je na predzadnji dan lanskega leta izdal black metal album, ki je old school moderen, brutalen, zloben in hiter. Gre za nekakšno kombinacijo tehnično dobro podkovanih The Stone in nikoli dolgočasnih, čeprav enoličnih Endstille. Kot si zdaj pravilno mislite, na albumu ne manjka ultra hitrih blast beatov in všečnih kitarskih riffov, ki pa jih Poljaki popestrijo z zadržano uporabo klaviatur in dokaj »razumljivim« vokalom v maternem jeziku.
Vrhunci albuma: Zrodziła mnie ziemia skażona kłamstwem, ki me zaradi načina odpetega refrena že nekoliko spominja na Anaal Nathrakh, Istnienie moje przeniknie ziemię, ker je v celoti izredno catchy, in Zasypiając w strachu zaradi svoje baladnosti. Skratka, trije argumenti, zaradi katerih se bo obisk koncerta v mariborski Pekarni 24. septembra zagotovo splačal.