Poljski black metal band Arkona nas bo ponovno obiskal, tokrat v prestolnici in kot podpora dosti bolj poznanim rojakom Batushka, kar je bil dovoljšen razlog, da sem prisluhnil vižam, s katerimi se tokrat odpravljajo na osvajalni pohod po Evropi.
Toda Lunaris za razliko od predhodnika Chaos.Ice.Fire ne zveni kot kakršen koli vojni pohod, temveč bolj kot vračanje vojakov domov z dolgega in težkega boja. Medtem ko so Arkona pred dvema letoma še konkretno lomastili po svojih instrumentih, kar je bila po mojem logična posledica enajstletnega premora, so se po širjenju kaosa, ledu in ognja očitno utrudili in se tako odločili za nekoliko bolj umirjeno potovanje po evropskih tleh. Seveda to ne pomeni, da se Khorzon in njegovi trije pajdaši dolgočasno in brez energije vlečejo naokoli. Sploh Lunaris na koncu albuma izredno spominja na to, kaj je imela zasedba za povedati na Chaos.Ice.Fire in kako je to storila. Neposredno, hitro, udarno in s ščepcem melodike. Toda do tega zadnjega in najbolj intenzivnega izliva energije je treba z bandom prehoditi določeno pot, ki je tlakovana z nežnejšimi orkestracijami, različnimi počasnejšimi ali melodičnimi kitarskimi melodijami in zborovskim petjem v slogu tega ali onega simfoničnega black metal banda.
Vsi ti elementi znatno spremenijo glasbeno izkušnjo, ki je bila do recenziranega albuma zagotovo razumljena kot dosti bolj surova, in naredijo Lunaris zaradi tega nekaj posebnega v okviru bandovega ustvarjanja, medtem ko Lunaris širše gledano ne prinese kaj dosti novosti. Bom pa vesel, če bo bandu vso to novo vzdušje uspelo prenesti na oder.