Mrzla švedska dežela in melodični death metal sta za skupaj kot ata na mamo, kar so dokazali mnogi žagarji iz žanra, kot so In Flames ali Dark Tranquility, še en žebelj v potrditev pa so zabili At the Gates s svežo stvaritvijo Nočne more obstoja. V presledkih in z mnogimi menjavami navdušujejo ljudstvo od začetka devetdesetih, njihov repertoar pa do dandanašnjega najnovejšega ploščka obsega 7 studijskih albumov.

Za ljubiteljico omenjenega podžanra so mi sicer At the Gates dokaj neznani, je pa pričujoči album prijetno presenetil. Uvod pesmi Spectre of Extinction, ki plato odpre, je precej umirjen in me je zaradi drugačnih pričakovanj skoraj odvrnil. Odločitev, da sem potrpela prvih nekaj sekund, je bila pravilna, saj kmalu zatem komad dobro zareže predvsem z bobnarsko linijo. Kombinacija growla, kitare in bobnov na trenutke v spomin prikliče njihove sorojake Dark Tranquility tudi v drugem komadu The Paradox, ki se začne podobno kot prvi s počasnimi atmosferičnimi linijami, ljubiteljev trših ritmov pa kasneje ne razočara. Vzorec se nadaljuje v istoimenski komad albuma, The Nightmare of Being, ki v drugi polovici v kratkem monologu in kitarski solaži spominja celo na Insominum.

Bolj kot se prepuščamo atmosferičnim temnim melodijam, bolj se zdi, da so z Dark Tranquility v žlahti v vsaj drugem kolenu, kar (kljub negativnemu prizvoku) ni nujno slabost. Garden of Cyrus  je naslednji na vrsti in to sličnost potrjuje. Pesem je bolj umirjenega značaja, zelo zanimiva z različnimi kitarskimi variacijami in saksofonskimi vložki na začetku ter frulicami proti koncu, moja prva asociacija pa je bila »kot bi poslušala kolaž papir« – mišljeno z vsemi dobrimi nameni. Za nameček je prehod v komad Touched by the White Hands of Death tako čist, da sem šele nekje na njegovi tretjini ugotovila, da so frulice pravzaprav njegov uvod in ne konec pesmi Garden of Cyrus. Nedolžne piščali se gladko prelevijo v brutalno melodično žaganje. Levji delež celotni izkušnji doda še naslovnica, če album poslušamo na Youtubu in tako še vizualno spremljamo psihedelične učinke premikov slike. Podobno gladek, sicer kitarski, prehod ima uvod v The Fall Into Time, ki mu sledi veličastni orkestralni vložek, zatem pa sicer klasične melodic death metal melodije. Ravno takšen vajb ima tudi Cult of Salvation, ki pa neverjetno hitro pade v uho in zagrabi poslušalca in ga sredi komada prizemlji s trenutkom klavirskega vložka in vmesnih čistih vokalov. Za razliko od tega je The Abstract Enthroned njegovo nasprotje – čisto temačno ropotanje, ki s kitarskimi »off-key« linijami paše v sestavljanko vseh ostalih pesmi. Cosmic Pessimism je spet drugačen košček sestavljanke z lahkimi rockovskimi toni in pevčevim monologom, ki se sicer kasneje lepo prelije v growlovsko petje. Za piko na i album zaključi Eternal Winter of Reason, ki je zgolj še en tipičen melodičnosmrtni komad, vseeno pa ima svoj At the Gates vajb.

Tričetrt ure dolga plata je daleč od predhodnih pričakovanj morebitnega razočaranja. Glede na slabše poznavanje njihovega opusa sicer ne morem trditi, da so morda preveč podobni Dark Tranquility, so pa definitivno poslušljiv material. Po poslušanju ostalih šestih plat bo možno potrditi, ali si The Nightmare of Being zares zasluži 5/5 zvezdic.