Atavist je angleška death/doom metal zasedba, ki je na sceni od leta 2004. Leta 2006 je izdala debitantski samonaslovljeni album, zgolj leto kasneje pa dolgometražec II: Ruined. Precej hitro po izdaji si je skupina vzela premor in besede o njih smo ponovno slišali šele leta 2017. V drugi polovici junija bo tako izšel težko pričakovani tretji plošček III: Absolution. »Čisti« doom me pritegne le redko, kadar pa je v mešanici z death, black metalom ali simfoničnostjo, ga imam pa zelo rada. Tokrat je bilo zame bonus točk kar nekaj.

Band igra odličen death/doom metal, ki je izjemno temačen in globok, na albumu pa sodelujejo še z Jo Quail, ki igra čelo pri My Dying Bride, ter Bianco Blezard, ki igra violo/violino pri Winterfylleth. Fantje se tako kar precej odmaknejo od svojih sludge začetkov in na novem albumu predstavijo veliko bolj temačno, globoko in atmosferično glasbo. Za dodatno težo poskrbi še Mark Deeks iz Winterfylleth na klaviaturah. Verjetno ste opazili, da sem ime angleških black metalcev omenila že dvakrat. Pa jih bom še tretjič, saj je ravno njihov kitarist Chris Naughton tudi idejni vodja projekta Atavist. Projekti, v katerih so in še zmeraj delujejo člani omenjene zasedbe, so na tem ploščku res izraziti.

Treba je tudi omeniti dejstvo, da plošček ponuja zgolj štiri komade. A so pravi doom komadi. Najkrajši traja malo manj kot 10 minut, najdaljši skoraj 18, vsi skupaj pa postrežejo s skoraj eno uro kakovostne temačne glasbe. Meni najbliže je prvi Loss. Uvodna kitara daje pridih odličnega atmosferičnega black metala, melodijo pa nadaljujeta violina in violončelo. Stvar je odigrana tako odlično, da ne le slišiš, ampak čutiš vsak vibratto. Pri skoraj treh minutah instrumentalne ekstaze se vključijo vokal in ostali instrumenti, ki nas takoj potegnejo v globine bede in teme. Godala sicer skozi celoten komad ostajajo v ozadju oziroma njihovo melodijo nadaljujejo kitare, ko pa ponovno pridejo na plan, se vse skupaj umiri in čaka na novi udarec. Dobrih 16 minut dolga mojstrovina vas bo res popeljala v globine. Vsekakor komad, zaradi katerega album že sedaj velja za eno boljših izdaj v žanru.

Sledi mu Struggle, ki je za razliko od prvega veliko bolj surov. Temačno, počasno, z veliko distorzije in brez olepševanja. Vokal je tukaj skoraj v ozadju in daje prednost rezkajočim kitaram. Tokrat dobrih 14 minut res počasneje mine, saj gre za čisto pravo doom depresijo. Self-Realisation, najkrajša skladba albuma, se od te meje ne umakne prav veliko, zato o njej ne bom spregovorila drugega. Je pa zato ponovno veliko bolj atraktiven zaključni, skoraj 18-minutni naslovni komad Absolution. Počasni kitarski uvod traja slabih pet minut, preden se mu pridružijo še ostali instrumenti. Tu bi sicer bil popoln trenutek za ponovno uporabo godal, a jih žal ni. Vokal je ponovno trpeč, depresiven. Sicer se v ospredju tu in tam pojavi bolj »vesela« kitarska linija z dolgimi, mehkimi riffi, a ta ne poseže v komad do te mere, da bi spremenila njegovo energijo. No, pa tudi na svojo dodatno dozo godal sem dočakala, sicer šele v zadnjih treh minutah komada, a je nanje vredno počakati, saj ga pripeljejo do tistega vrhunca, ki ga dobimo pri uvodnem Loss.

Avatist so res pripravili izdajo, ki je bila vredna čakanja več kot 10 let. Morda se splača omeniti še to, da je za produkcijo poskrbel Chris Fielding, ki sicer sodeluje z bandi, kot so Primordial, Winterfylleth in Electric Wizard, kar brez zadržkov postavi album na zgornjo stopničko med letošnjimi izdajami death/doom metala.