Gone je prvenec depresivne metal/rock zasedbe Autumn's Dawn in za dotični projekt sta združili moči dve odmevni imeni avstralske metal scene, in sicer Matthew "Anguish" Bell (Troldhaugen, Rise of Avernus, Bane of Isildur) ter Tim "Sorrow" Yatras (Blackened Angel, nekoč član Nazxul, Austere, Woods of Desolation). Autumn's Dawn zaradi lahkotnejših pesmi ter predvsem zaradi prepoznavnega Yatrasovega petja takoj spomni na njegov pretekli projekt Grey Waters s stanovskim kolegom D. (Woods of Desolation), ki je razpadel par let po izidu njunega edinega EP-ja Below the Ever Setting Sun (2010). Četudi na Gone prevladuje Yatrasov glasbeni izraz in glas, bi težko trdila, da je Autumn's Dawn kopija ali pa zgolj nadaljevanje Grey Waters.
Gone vsebuje manj ekstremnih elementov, torej v glavnem manj harsh vokala, in pesmi temeljijo na bolj rokerskih aranžmajih - nobena ni na primer daljša od petih minut - in riffi le še na nekaj mestih črpajo prvine iz (post) metala, pogosto pa jih dopolnjujejo minimalistične klaviature. To vse še najbolje povzameta komada When the Sun Sets for the Last Time ter Blank Stare, Dead Eyes. Besedila zaradi pogostih nagovorov v pretežno drugi osebi ednine morda zavedejo o njihovi tematiki, ki pa je daleč od ljubezenske: "And when pain is all that matters would you pull the trigger and wake up to a sunny day?" Kitica iz prve pesmi The Ashes of a Life se prikladno ujema z naslovnico s preprostim motivom zelenja na sončni dan, le da barve pri tem nadomeščajo odtenki sepije. Omenjeno simboliko dopolnjujejo preprosta, a neposredna in pomenljiva besedila od prve do zadnje pesmi, kot na primer v predzadnji Through the Rusted Gates of Time: "Your sands of time flowed faster than mine". Besedila so torej izrazito intimna, a svojo, bolj svobodno pripoved opisuje tudi glasba sama zase, kar na primer dokazuje malce trši instrumental Into the Cold. V njegovih slabih štirih minutah je vokal povsem nepotreben, slednje pa priča o izjemnem smislu za skladanje pesmi obeh glasbenikov. Izjemno dinamiko pokažeta predvsem v pesmi Grace of the Grave, ki jo v refrenu zanimivo komplementirata z godalno spremljavo.
Sedmim več kot solidnim komadom ter enemu bolj mlačnemu instrumentalu, Dawn bi namreč prej pričakovala na kakšni izdaji Germ kot Autumn's Dawn, sledi pesem, po kateri plošček tudi nosi ime. Gone združuje vse najboljše iz ostalih pesmi, saj je kljub malce sentimentalnemu besedilu čuten in udaren hkrati. Četudi plošček odpre bolj optimistično zveneča pesem, ga na vsakem koraku preveva žalost. Vsekakor album, ki je vreden poslušanja do zadnjega in njegovih slabih 40 minut vsaj meni vsakič še prehitro mine.