Skorajda neverjetno, toda Avven so resnično band, ki bo drugo leto praznoval svojo deseto obletnico obstoja. Septet iz Litije je leta 2006 izdal prvenec, aprila lani pa svoj aktualni studijski album z naslovom Kastalija. Slednji je tudi moj prvi stik s tem bandom, čeprav so Avven skupaj s še tremi folk metal bandi (Cruadalach (CZ), Niburta (H), Ogranj (CRO)) konec aprila letos med drugim koncertirali tudi v Mariboru in Ljubljani. Kdor sedaj meni, da so Avven zaradi velikega števila članov le še ena kopija kakšnega večjega banda kot so na primer švicarski Eluveitie, se moti. Avven so namreč povsem slovenski. Morda celo preveč slovenski, saj je njihova glavna težava podobnost s slovenskimi sodobnimi rock zvezdami Siddharta. Za to je v prvi vrsti kriva barva Anamovega vokala, saj vsak nepoznavalec pevca ali Avven nasploh takoj pomisli, da gre pri slišanem za kakšen Megličev stranski projekt ali celo za novo Siddhartino pesem. Toda tukaj se podobnosti še ne končajo. Ritmika Anamovega petja je zelo podobna Tomijevi, ko pa se Anamu na vokalih pridružijo še ostali člani, v Avven pojejo vsi razen Aneja (irske piščali, flavta), njihovo zborovsko petje ponovno spomni na velikega brata, ki je tekom svoje dolgoletne glasbene kariere slišal marsikateri očitek na račun plagiatorstva. Poleg tega je treba dodati še podobnosti na aranžmajski ravni, saj pri pesmih, ko se kitaram in bobnom pridružijo orkestralni zvoki, ni možno mimo primerjav s Siddharto.
V tej zvezi je flavtist Anej v intervjuju za RTV SLO povedal: »Ja, ta primerjava že nekaj časa kroži. Žal je to morda težava slovenske scene, ker vsi poznajo Siddharto. In kar koli narediš, te bodo primerjali s Siddharto. Za to sta dva razloga. Siddharta je že naredila toliko različnih stvari. Toliko različnih stilov so že 'obdelali', da se jim nekako že približaš.« Seveda je v teh besedah le polovica resnice. Če podobnost ne bi obstajala, potem jih nihče na ta način ne bi primerjal. Torej težava ni v slovenski sceni, temveč v podobnosti. Če bi se dovolj razlikovali, bi primerjave zvenele v smislu: »To so pa naredili bolje kot Siddharta«. Sicer pa ima Anej tudi prav, ko pravi: »Če bi želel, da nas v Sloveniji s komer koli primerjajo, hočem, da nas primerjajo s Siddharto. So res dober band, če ne že najboljši band v Sloveniji, in so naredili ogromno za slovensko glasbeno prizorišče.« Toda po izkušnjah je cilj vsakega umetnika priznanje njegovega dela izključno zaradi vrednosti/posebnosti le-tega in ne zaradi podobnosti. Veliki postanejo samo tisti, ki so drugačni in enkratni na sceni, vsi ostali potonejo v pozabo.
V kolikor se bodo Avven trudili naprej in se poskušali (bolj ali manj) zavestno otresti zgoraj na (zelo) dolgo opisane podobnosti, potem sem prepričan, da jim bo to tudi uspelo. In naj se še zadnjič poslužim primerjave: tako kot so Siddharta že obdelali številne žanre, tako je žanrsko predalčkanje pri Avven, ki so svojo glasbo poimenovali kot »rock Vzhoda«, izredno zahtevno. »Band se je zelo dolgo ukvarjal s tem, kako to poimenovati. Nato je prišla oznaka 'rock Vzhoda'. S tem smo želeli povedati, da se naša glasba ne zgleduje po – recimo temu – ameriški produkciji rock glasbe. Prav tako pa ne severni produkciji metala. Sicer iščemo navdih tam, ampak ne želimo biti enaki kot ali ameriški ali severnjaški band. Zdaj, če je to rock ali metal … Mogoče ravno nekje na tej meji plavamo, ker nam je vsem oboje všeč.« In tukaj postanejo Avven zanimivi. Ne glede na vse primerjave in podobnosti, žanrska pestrost, multiinstrumentalnost, zborovsko petje, moški in ženski vokali, na klaviaturah ustvarjene orkestralne melodije, pomešane s pravimi pihali in pravo violino na kitarsko-bobnarski osnovi ustvarijo mešanico, zaradi katere vsako folk metalsko srce začne delati poskoke. In ne, Avven niso le še en »band s frulicami«, saj so z njimi ustvarjene melodije vse drugo kot klišejske ali povabilo k pijančevanju. Avven se tematsko zatekajo k mitologiji, ki jim predstavlja neskončen vir idej in inspiracije, rezultat pa so »bojne« pesmi v stilu Računajte na nas od Zaklonišče prepeva (Zmaji, Ros, Hej ti!, Ibo: udarni in enostavni komadi, ki gredo hitro v uho, zaradi česar so tudi takoj postali hit), balada Nuala, potovanje na romanski zahod (sPain), pridih srednjega veka (Tornach) in še kakšen za Slovenijo eksotičen element bi se našel.
Če je torej prepoznavni znak Kastalije žanrska raznolikost, v kateri najdemo velika in majhna imena slovenske, evropske in svetovne glasbene scene, potem si za naslednji album iz hiše Avven želim, da bodo Avven zveneli le kot Avven, da bodo dokončno definirali samoizumljeni »rock Vzhoda« in da kljub vsemu ne bodo izgubili smisla za povezovanje na videz nepovezljivega. Da so tega sposobni oziroma da imajo Avven za to dovolj poguma, so že pokazali s skorajda izključno uporabo slovenskih besedil. Čeprav se Avven želijo uveljaviti tudi na tujih trgih, od desetih pesmi le Tarak in Tornach (obe skladbi nekoliko spominjata na nemške Haggard) nista napisani v slovenskem jeziku.