Neglede na popularno sovražno nastrojenost do t.i. »predalčkanja« v (metal) glasbi, se je le-to, kot praktično vsi pojmi s katerimi človeštvo operira, razvilo iz potrebe po lažjem izražanju, oziroma izražanju sploh. V konkretnem primeru: znotraj predala, označenega s črno etiketo »black metal«, lahko najdemo posamezne mape, ki zadevo še dodatno razvrstijo, razločujejo in – če hkrati pogledamo dovolj od blizu in dovolj od daleč – ponovno združujejo. V potrebi po lažjem, efektivnejšem razumevanju je zanje v humanistiki (in tudi drugje) popularen izraz »šola«. Tako – hočeš ali nočeš – v black metalu poznamo vsaj skandinavsko in neskandinavsko šolo; skandinavska se po podrobnejšem pogledu lahko deli še na norveško, švedsko in finsko šolo... vsaka prek svojih nekaj temeljnih akterjev podaja svojevrsten zvok in pristop, medtem ko ostalim, manj inovativnim skupinam pripada delo združevanja drugih šol – in dialog je spočet. (Da, človeštvo je vedno hiearhično urejeno. Če ni, se lestvica naredi praktično sama.) Podobno lahko storimo tudi z mnogimi drugimi geografskimi področji, ki imajo dovolj veliko ponudbo black metala, da sploh lahko začnemo razmišljati o »šolah«.
Kam to vodi? Odgovor: v ZDA. Ameriški black metal se upira tej teoriji podkategorizacij. Nekateri so mnenja, da je tipičen ameriški black metal Xasthur, drugi da Absu, tretji Averse Sefira, četrti spet nekaj petega. No... če ne drugega vse to dokazuje, da so ZDA precej velik in raznolik skupek držav, kultur, vplivov itd. In smo spet pri dialogu; krog pa je sklenjen; le s to razliko da tekom svoje krožnice ni spočel kakšne razvitejše in/ali prepoznavnejše šole.
Če preidem na prakso: v primeru Bahimiron (Texas, ZDA) bi ob prvem (in še vseh nadaljnih) poslušanju dal roko v ogenj, da gre za finsko zasedbo, če ne bi izvora preveril na internetu. No, Bahimiron so v preteklosti na split albumu sodelovali s Sargeist; tako daleč to že še gre, kaj dlje pa ne.
Southern Nihilism je... hm, album, ki poizkuša verjeti v čim manj. Ni prelomen, niti vrhunec originalnosti, a skozenj veje ravno pravšnja sapa black metal nostalgije, pomešane z nekaj originalnosti, da mu ne zmanjka energije. Tehnično izdajo vodijo surova produkcija, »all-over-the-place« vokali, ki spominjajo na demo obdobje Emperor in mestoma agresivni, mestoma melanholični riffi (da, pri tem stilu metala je 90% vsega v riffih – oziroma vsaj zdi se tako), ki vodijo skladbe proti ničnemu koncu.
Prav preseneti me včasih, ko tu in tam spet in spet ponovno odkrijem kako je black metal lahko enostavno... lep. Estetski v svoji »negrdosti«. Miren. Spokojen. Življenjski. Gledano striktno z glasbenega stališča je Southern Nihilism udarec v mehko meso tistim ortodoksnim black metalcem, ki modrujejo o nihilizmu, ker je bil Nietzsche »zakon« (in je vplival na black metal v preteklosti), ki so mnenja, da je black metal (če imamo srečo bo to tisti stare šole) najbolj odljuden, perverzen in sovražen metal sploh [sic], ki menijo, da karkoli »lepega« (estetsko negrdega) ne sodi vanj na nobeni ravni izražanja in ki menijo, da... no... mislim, da je o tem dovolj. Temu tako. A žal: nobena izdaja, noben umetniški akt ni dovršen, če med estetiko in estetiko grdega ni speljan dialog. Sploh v black in drugih ekstremnejših oblikah metala, kjer poudarek sicer je na slednji obliki estetike, a redko učinkujoč kot samostoječ faktor.
Ne le idejni ampak tudi strukturni nihilizem dela Bahimiron vredne poslušanja in svojega mesta v obstanku black metala, saj po podrobnejšem vpogledu v skupino iz Texasa ugotovimo, da ne igrajo tako na prvo žogo, kot se mogoče sprva zazdi. Če pa pogori ta faktor, bodo v Southern Nihilism uživali tisti, ki jim Behexen in Sargeist (pogojno tudi Satanic Warmaster) in podobni pomenijo veliko, še več pa njihov stil.

Davorin