Neverjetno, da sem trikrat v istem letu recenziral izdelek istega banda. Še bolj neverjetno pa je, da sem pred pisanjem teh vrstic ugotovil, da dejansko zaostajam za eno izdajo. Medtem ko sem poslušal, analiziral, iskal besede in pri tem seveda neznansko užival, je band vrgel na trg še eno studijsko izdajo. Sicer z glasbenega vidika ne gre za nič novega, Behemoth so namreč na eni zgoščenki združili tri pesmi s singla Blow Your Trumpets Gabriel in tri pesmi z EP-ja, katerega kritiko ravnokar berete.
Prvo mesto na EP-ju je zasedel komad Nieboga Czarny Xiądz, ki je nastal med snemanjem albuma Satanist, zato tudi ne preseneča, da ima človek med poslušanjem ves čas občutek, da se v predvajalniku dejansko vrti celovečerec in ne EP. Se pa komad po svoji naravi približa tistim počasnejšim in bolj emocionalnim z albuma.
Na drugem mestu je komad, ki ga bodo (oziroma verjetno so že) vsi dolgoletni ljubitelji banda takoj prepoznali. Gre za na novo posneto različico lastnega komada, Moonspell Rites, ki je bil prvotno izdan na EP-ju And the Forests Dream Eternally. Glede na bandove blackmetalske korenine in na močno blackmetalsko tematiko Satanista sploh ne preseneča, da ta klasika v sveži glasbeni podobi zveni tako zelo dobro.
Nekoliko bolj pa zato preseneti izbor zadnjega komada z naslovom Towards the Dying Sun We March. Ta je namreč nastal med snemanjem Evangeliona. Toda glede na to, kako zelo dobro se komad sklada s preostalima dvema, bi skorajda brez zadržkov lahko trdil, da je band namensko obdržal tale komad v svojem predalu, da ga bi lahko izdal enkrat ob primernejšem trenutku. Po mojem je band dotični komad postavil ob bok pravšnjima dvema.