Težko-mehak zvok nemških simfonikov je zopet na obzorju. Imidž na prvi pogled, sploh pri zadnjem albumu, malenkost spominja na elektroniko banda Amaranthe, je pa njegovo čisto nasprotje. Moška zasedba vihti kitare, bobne in bas, z Jennifer Haben na čelu pa Beyond the Black spadajo v družino symphonic/power metal bandov s prodornimi vokalistkami.

Album je sicer bolj rockovsko kot metalsko težak, kar pa ni nujno slaba lastnost. Poseben element, ki ga Beyond the Black uporablja, je zvok simfoničnih instrumentov, ki je včasih komaj zaznaven, pa vseeno ključen. Zdi se, da je barva Jenniferinega glasu ravno pravšnja, da lepo izpopolni ta simfonično-power metal miks. To se lepo sliši pri Mysery, drugi pesmi na albumu, ki se začne umirjeno instrumentalno, sledi pa energičen refren. Eden izmed singlov, Wounded Healer, je bolj udaren in že v štartu bolj zažaga, v drugem delu komada pa lahko zaslišimo tudi žametni glas Elyze Ryd iz Amaranthe. Med močnejšimi, ki že bolj spominjajo na metal, je tudi komad Golden Pariahs, proti koncu pa še Paralyzed in Welcome to My Wasteland.

Čeprav band, kot že rečeno, spada v symphonic/power metal žanr, je album zelo simfoničen. Z izjemo nekaj pesmi je celota tako bolj težki rock z violinami, s spevnimi melodijami pa gre hitro v uho in je kot nalašč za sprotno popevanje ali karaoke. Čeprav je album prijeten za poslušanje, ne spada med presežke leta, ima pa tisto nekaj privlačnega, na kar ne moremo pokazati s prstom.