Zgodnji Pestilence, Asphyx, Gorefest in God Dethroned. Danes Legion Of The Damned, MaYan in Callenish Circle. Kar povezuje te bande, sta death metal (v različnih oblikah) in država izvora. Nizozemska je dežela, ki najprej zbudi vse druge asociacije in šele nato tisto, kar se navezuje na metal (Eddie Van Halen je npr. rojeni Nizozemec). Nizozemskih death metalcev, ki bi krojili sam vrh tega žanra, trenutno ni v izobilju, a to ne pomeni, da se v branži, ki se je začela definirati v srednjih osemdesetih na ozemlju Floride, ne dogaja nič posebnega. V deželi tulipanov, coffee shopov, cokel in še marsičesa drugega je kar nekaj death metal zasedb, ki se kalijo po lokalnih undergroundih. Takšen primer so Bloodgod, ki so dan po dnevu mrtvih izdali svoj prvi EP, poimenovan Pseudologia Phantastica (zanimiv termin iz psihiatrije, nanašajoč se na bolezen, ki jo gotovo vsi poznate).
Bloodgod s tem debijem predstavljajo tri samosvoje death metal izvedbe s thrasherskimi vplivi. Pesmi Heist, Wrecking Ball Surprise in Bloodgod ob prvem poslušanju ne prinašajo nič novega ali zelo posebnega. A le ob prvem poslušanju. Ko zadevo slišite večkrat (kar ob dolžini manj kot deset minut in pol ni težko), postane Pseudologia Phantastica nadvse zabavna. Kar pri Bloodgod pritegne, je minimalizem, ki je lahko posledica ene kitare. Celotna glasbena struktura deluje precej preprosto in enostavno, a kar preseneča, je, da ta navidezni simplizem glasbi ne jemlje suverenosti. Prej Bloodgod z njim pridobijo na kredibilnosti. Ne zvenijo kot nekdo, ki želi biti trendovski, ob tem pa prehiti samega sebe. Pseudologia Phantastica ne poka po šivih od moderne death metal kompleksnosti, v kateri se dandanes tudi marsikateri metalci izgubijo. Riffi, bobnarske linije in bas ne presegajo kakšnih skrajnih meja virtuoznosti in ne tekmujejo med sabo. A vse to ne spremeni vtisa iskreno hektične energije, ki se uspe razviti v kratkem času predvajanja. Pesem Wrecking Ball Surprise izstopa s svojo neposrednostjo in v nekem momentu postane celo rahlo punkovska (a zato nič manj zabavna). Heist in Wrecking Ball Surprise sta zelo nalezljivi pesmi in če je razvoj flowa teh dveh komadov (bolj ali manj) linearen, pa se skladba Bloodgod trudi biti ravno nasprotna – glasbeno resnejša z nekaj več thrash linijami. Produkcija je dobra; zvok je čist in nihče ni preglasen niti pretih. Vsi instrumenti se lepo dopolnjujejo in ne silijo en čez drugega.
Suma sumarum, našli se bodo tudi takšni, ki bodo rekli, da je glasbena kompozicija Bloodgod predvidljiva. Mogoče, ampak imejmo v mislih, da so Bloodgod izdali spodoben in dostojen EP, ki je v resnici njihov demo. In osnova, temelji, na katerih stoji ta demo, so zdravi. To zdravje pa je poglavitnega pomena. Če bodo Bloodgod te fundamente znali dodelati in nadgraditi, potem se znajo razviti v band, ki se ga splača spremljati in slišati, kaj prinese njihov prvi album (če do njega pride). V nasprotnem primeru pa se lahko kaj hitro zgodi, da ostanejo samo še en band. Pustimo se presenetiti.