Burning Circle so srbska progressive metal zasedba, ki je nastala leta 2006, lansko leto pa je pod okriljem srbske založbe Miner Recordings izdala debitantski studijski izdelek Ruins of Mankind. Kratko in jedrnato povedano so Burning Circle balkanska različica Iced Earth s pridihom Dream Theater in power metal zasedb kot je Sonata Arctica. Album ponuja enajst komadov (vključno z introm in interludom) oz. dobrih 55 minut poslušanja.
Album otvori intro Circle Cycling, ki mojstrsko napove kvaliteten, simfoničen in z energijo nabit izdelek. Po dveh minutah in pol preide v komad Ruins of Mankind, kjer takoj v ospredje stopi vokal. Temačen growl in močan clean, ki skoraj že operno zapeljuje ob pomoči igrivih klaviatur in kitar. Že tukaj pa se mi po glavi pelje vprašanje, ali so bendu bolj pomembni instrumentalni deli komada ali celota z vokalom. Kindred Spirits pa je definitivno pesem v kateri se bo našel vsak izmed poslušalcev Iced Earth. Tako vokalno kot instrumentalno izjemno spominja na izdelke omenjene zasedbe, ko iz romantično počasnih delov izvleče vsak kos energije in jih sklene v celoto na neki sredini komada. Kot velikokrat pri Iced Earth ali Sonati Arctici pa se tudi Kindred Spirits zaključi s počasnim klavirjem in vokalom. Na četrtem mestu stoji The Burning Circle of Life, ob poslušanju katerega dobimo že jasen občutek, kakšno zasedbo poslušamo. Speven refren, simfonične klaviature, ki skoraj nikoli niso v ozadju in predvsem klasična sestava komadov. Klaviature, prepletanje s kitarami, bas in bobni v ozadju. Že večkrat slišano a kljub temu poslušljivo. Ghost Crying oz. deset minutna stvaritev pa potuje po poti zasedbe Dream Theater, saj je večina komada instrumentalnega. Taka pesem na albumu niti ni slaba, v živo pa sem osebno naveličana poslušanja dolgih ritmičnih interludov z občasnim soliranjem, sploh pa, če ti presegajo dve minuti. Ghost Crying se iz počasne melanholije razvije na hitrejši nivo šele po dobrih šestih minutah in nekako tako tudi zaključi. Za boljše vzdušje poskrbi Gabriel Principle, v katerem so v ospredju zopet klaviature ter kitare. Vokal je definitivno pohvale vreden, pa tudi bobni so tokrat boljši kot pri predhodnikih. Še en dolg komad albuma je skoraj osem minutni Gargoyle on a Belfry. Veliko bolj energična pesem z veliko več vokala in bolje izrabljenim časom. Kljub dolžini izjemno razgibana in poslušljiva. Osmo mesto zaseda interlude Dies Illa, ki se nadaljuje v Dies Irae. Zopet simfonično nasičen, klasičen komad. Zadnja izmed klasik na albumu pa je balada What Would Life Be, ki je kar dobro presenečenje celotnega izdelka. Zasedba tako odločno potrdi, da je sposobna ustvariti različne komade, ki so dokaj klasični, vendar pa tudi redko v tem, z bendi nasičenem svetu slišimo kaj povsem unikatnega. Album zaključi komad Murphy's Law, v kateri basist pokaže svoje sposobnosti. Seveda, če ne prej pa v zadnjem komadu. Pesem je nekaj povsem drugega in prinese svežino na konec albuma.
Gledano v celoti je album nabor klasičnega progressive power metala, ki ne preseže nekih meja, a je kljub temu kvaliteten in poslušljiv izdelek.