»Slap me around and call me Susan,« a Burning Legion niso mogli dodati še kakih šest pesmi in izdati kar ploščo? Bentiš, ne vem, kdaj sem si nazadnje zarolal tako dobro posnet EP in lahko rečem, da mi je po desetih zaporednih poslušanjih čisto zlezel pod kožo.
Od intra, ki bo v živo veliko obetal in spominja predvsem na ustvaritve modernega producenta Tua Madsena, pa do zadnjega in meni najboljšega komada, je Controlling Existence plošček, ki bi Burning Legion moral zagotoviti precej svetlo prihodnost. Vem, da je Štajerska zmožna marsičesa, ampak da ima tako dober death thrash band, je kar ... no, šokantno. Burning Legion so stvar za vsakega fana, ki mu je povšeči death in thrash obenem. Čeprav zveni malce moderno, bom to oznako uporabil le za učinkovit miks agresivnih in melodičnih delov. Ampak tole ni »pussy« zadeva, nima klaviatur, nima clean vokalov in črno obrobljenih oči ter imidža Caliban. This is some pretty serious and good shit. Vokalno me Matic Mlakar spomni na zadnjo ploščo Monstrosity s pridihom krikov a la Aborted. Vokali so jasni in distinktivni, tako da boste vsaj med slovenskimi bandi takoj prepoznali Burning Legion. Izgovarja precej jasno in s tem doda še nivo več. Matic je tudi kitarist, poleg njega pa isto opravilo odlično opravlja še Matej Muller. Ne vem, kateri od obeh solira, kaj šele, če je kdo od njiju odgovoren za melodije in solaže, ampak »damn«, ima ideje. Mogoče jih je več, torej naj živi »več umov, več ve!« Primer odlične solaže je v komadu To End Life. Ampak igrajo tako širok razpon riffov, da vmes najdem od floridskega death metala (a la Death ipd.), švedske melodike zgodnjih devetdesetih, malce »machineheadovskih« breakdownov (s piskanjem) in prav »Slayer-riffi-kot-jih-izvajajo-Dew-Scented«. Bas Aljaža Pečolarja je dobra podlaga (kaj več žal ne najdem, ampak nič ne de), medtem ko je bobnar Gorazd Ledinek moj novi vzornik. Mater, kaj dela – inovativno, dinamično, zanimivo in ne komplicira po nepotrebnem.
Kot sem povedal, je po mojem mnenju popolna zmaga pesem Controlling Existence, še posebej s tistim »fade out« čarom, ki nakazuje na to, da nas še nekaj čaka v temi časa pred nami. Producent, vokalist, kitarist, inženir in masterer Matic Mlakar si zasluži dodaten plus za odličen zvok. Res, če ne bi bilo tako kratko, ne bi nikoli rekel, da imam v roki zgolj EP. Odlično! Minus za pomanjkanje besedil, plus za grafiko! Kaj da toliko plusov in minusov skupaj? Cel kup nepotrebnih matematičnih znakov. Zato CD v predvajalnik, glasnost na deset in šuuuuus. Kje je zdaj Metal Blade Records, da končno dobijo v roke kak dober band? Fantje, naj bo plošča zunaj takoj!

Ivan