Burning Point je ena redkih melodičnih power metal zasedb, ki jim nikoli ni uspel večji preboj, in še vedno vztrajajo ter dokaj redno izdajajo albume. Termin redki še bolj pride do izraza ob pogledu na nešteto zasedb, ki so se v prvi vrsti zgledovale po Helloween, Stratovarius, Gamma Ray itd. in so že zdavnaj poniknile z obzorja. Burning Point so do neke mere uspeli priti ven iz tega okvira in so se našli nekje med starejšimi Edguy in Malmsteenom, a ne čisto.
To je očitno tudi na še svežem albumu, The Ignitor. Dober poznavalec melodičnega power metala ob poslušanju albuma prepozna, da gre za Burning Point, tako kot na prejšnjih izdelkih pa se tudi tu najde nemalo podobnosti z bolj znanimi izvajalci. Ob večkratnem poslušanju kaj hitro hote ali nehote zaslišiš refren Edguy, kitarsko pasažo Blind Guardian, Malmsteenovo solažo, double bass part Stratovarius, celo vokalno linijo Saxon. To je tisto, zaradi česar Burning Point nikoli niso bili in verjetno tudi nikoli ne bodo prišli med velike. Druga stvar je tudi v nekoliko slabšem nivoju komponiranja in manku res velikih power metal hitov. Vsekakor instrumentalno (sploh kitarist je na nivoju, kjer se ga ne bi branil noben veliki power metal band), malo manj pa vokalno, Burning Point imajo potencial narediti nekaj velikega, a vedno jim malo zmanjka. Nekaj komadov je kot vedno zelo dobrih, zelo priporočljivih za vse powermetalske headbangerje, ki vmes radi zapojejo kak dober refren. V refrenih so Finci na nivoju, to ni kaj. Praktično vsi so markantni, prav nič kičasti, v sebi imajo nekaj 80's hard rock melodike kot tudi spevnosti Saxon, Edguy. Manjka mogoče še nekaj karakterja, ki ga v refren dodata Biff ali Tobi. Bolj očitno kot to pa je, da albumu v celoti manjka nekaj več predrznosti, nekaj drugačnosti, napetosti ali dramatike v samem komponiranju. Faktor predvidljivosti je le premočan.
Ne glede na vse The Ignitor ni slab album in ob trenutnem pomanjkanju zanimivih žanrskih albumov lahko powermetalski »worshipperji« brez problema sežejo po njem.