Že 10. plošča Cannibal Corpse ne prinaša skorajda nič novega, a pri Cannibalih kaj novega niti ne potrebujemo. Tole je death metal kot se šika!
Najverjetneje bodo najbolj na svoj račun prišli pravi fani, ki bodo takoj opazili prihod Roba Barreta v vrste klavcev, kar se opaža predvsem v določenih riffih, ki spominjajo tudi na njegovo delo v Malevolent Creation. Seveda ne gre zanemariti tudi Pata O'Briena, s katerim tvorita prav učinkovito uničevalno enoto, ki svoje odlično izvajanje/poznavanje death/thrash riffov na tej plošči še bolj postavita v ospredje. Alex Webster se žal ne približa zvoku The Bleeding, kjer je njegov bass res dominiral, še zmeraj pa je več kot dovolj prisoten in tu pa tam boste slišali kakšne s prsti odigrane vragolije, ki vam bodo samo pognale prijeten nasmeh na obraze, nato pa adrenalinski šus! Bobni Paula Markzurkievicza so producirani surovo, masivno, ritmi so ne glede na komad tisti tipični Cannibal Corpse oziroma ameriški old-school death metal. Vokalno se je izkazal predvsem George Corpsegrinder Fisher, ki je tukaj očitno potegnil pozitivne izkušnje iz snemanja vokalov s Paths Of Possession in že na začetku, ko se zadere kot najbolj brutalno zaklana oseba v slasher horrorju Argentove režije veste, da mimo ne more iti. Čeprav mu malo več inovativnosti a la Mortal Decay ne bi škodilo. Produkcija je fenomenalna in za death metal a la Cannibal Corpse več kot dovolj primerna. Vidi se, da je Erik Rutan (Hate Eternal/Alas) odlična izbira, tako po zvoku, ki ga slišite (surovo, masivno, brutalno), kot po dejstvu, da vse več bandov snema/miksa pri njemu.
Cannibal Corpse so izdali ploščo, ki je po svoje že milijonkrat prežvečeno to, kar so igrali, ampak vseeno paše prekleto dobro. Kdo ve, kako se bo nadaljevalo za Cannibal Corpse, trenutno to sploh ni važno – CD ubija! It Kills! Pika in zaprta krsta.

Ivan