Britanski pionirji Carcass se po osmih letih vračajo na sceno z novim albumom. Po lanskem EP-ju Despicable in dolgometražnem predhodniku Surgical Steel iz leta 2013 je to bandova tretja prava izdaja po ponovni združitvi leta 2007.

Band, ki je aktiven od leta 1985, je sicer izdal »le« sedem albumov, v katerih jim je pa uspelo vsakič ponuditi nekaj novega. To so Angleži dosegli tudi potom precejšnje žanrske fluidnosti, zaradi katere bi lahko vsak album sodil v določeno podzvrst death metala – od zgodnjih albumov, ki bi jih lahko uvrstili kot goregrind (preden bi zvrst sploh obstajala), do melodičnega death metala in death 'n' rolla. Vsak album skupine je torej edinstven in ponuja v primerjavi s prejšnjim različen pristop k ekstremni glasbi.

V Torn Arteries je mogoče slišati klasičen zvok in agresijo Carcassov, a vendar v novejšem ključu. Celoten album, ki vsebuje 10 pesmi za 50 minut trajanja, se umika točnim žanrskim umestitvam v svoji celoti (razen seveda bolj splošne definicije death metala stare šole), saj je vtis tak, da se skupina dotika vseh različnih zvočnosti, ki jih je že preizkusila tekom kariere. Produkcija je čista in jasna, iz nje izstopajo vsi instrumenti in karakteristična glasova Jeffa Walkerja in Billa Steera, nad glasbami, ki gredo od ritmičnih, rock 'n' rollovsko obarvanih riffov do težjih, bolj grinderskih delov s hitrimi pospeški in agresivnimi linijami. Kljub navedenim značilnostim vključuje glasba tudi razdelane melodične dele in solaže, ki so postali del zvočnosti banda predvsem od albuma Heartwork dalje. Občutek, ki se ga dobi ob poslušanju albuma, je pravzaprav ta, da se skupina zaveda lastnega kultnega statusa in ga nekako objema v skorajšnjem slavljenju celotnega lastnega ustvarjanja, z različnimi besedilnimi in glasbenimi citati.

Album se začne z udarno Torn Arteries, ki poslušalce s hitrim tempom in agresijo ponese v zgodnja leta ustvarjanja. Vzdušje se kmalu spremeni v drugi Dance of Ixtab, ki je počasnejša v tempu in razvoju glasbenih idej, osrediščenih na glavni riff na ritmu, ki je skoraj koračniški (poudarki na 2. in 4. dobi). Sledi Elenor Rigor Mortis, v kateri izstopajo spremembe ritma, ki je večinoma počasnejši, pesem pa je kljub temu izredno agresivna po pravilih death metala. Under the Scalpel Knife nadaljuje v duhu prejšnje pesmi, na nek način pa zamenja stalno ritmičnost z občasnimi eksplozijami agresije in v splošnem »gnusnejši« duh. The Devil Rides Out je bolj melodična pesem, v bolj rockerskem oziroma metalsko-klasičnem vzdušju. Razpolovnica albuma je nedvomno Flesh Ripping Sonic Torment, ki v desetih minutah izkazuje različne nianse ustvarjanja Britancev, prepojene z določeno stopnjo epskosti: od začetnega počasnega uvoda in agresivnosti, do melodičnosti solaže in končno ponovne agresije, ki popelje direktno v naslednjo pesem, Kelly's Meat Emporium. Ta je tudi svoje vrste skok v preteklost, kjer se melodični death metal in grind združujeta v zelo energetskem komadu. Sledi In God We Trust, ki prav tako vzdržuje visoko stopnjo agresije, a se s tem ne odreka melodiji in srednjemu tempu. Wake Up and Smell the Carcass/Caveat Emperor deluje ponovno kot izkazovanje znanja in vseh smeri, v katere se je band podal tekom kariere, v nepredvidljivem izmenjavanju teh. Končnica The Scythe's Remorseless Swing zaokroža celoten album: gre za izredno energičen komad, v katerem sta prisotni tako dobra doza death 'n' rolla in melodije.

S Torn Arteries so Carcass pokazali, da imajo še kaj povedati, in ustvarjajo lahko, kar želijo, brez prekomernega oziranja na kritike ali pohvale. Na ta način je skupina ostala zvesta lastnim vodilom in ni nikoli zapadla v banalnost ali ponavljanje, nasprotno, izpostavila se je s stalnim razvijanjem lastnega glasbenega idioma, prefinjenega z dolgoletno izkušnjo.