Za imenom Cautiva dobesedno stoji en in edini moški, José Travieso, ki ima rad glasbo. Ustvarja tudi na drugih glasbenih področjih (s klasičnimi instrumenti), a osredotočil se bom na njegov metalski naraščaj Cautiva. Potrebno je omeniti, da je sam tako avtor in izvajalec, kot snemalec in producent svojih dosedanjih del. Pa poglejmo od začetka.
Za seboj ima ta glasbenik poleg nekaj del, ki ne spadajo pod metal zvrst glasbe, pod imenom Cautiva še EP iz leta 2008 naslovljen Fire, Walk With Me! Vsebuje dve priredbi, ki sta dobro izvedeni, a navkljub temu nista ravno zadosten razlog za nakup oziroma posedovanje tega izdelka. Gre za priredbi Take No Prisoners od Megadeth in drugo, nekoliko bolj svežo izbiro Shadow Of A Lost Dream, vključno z remiksanim uvodnikom Benways World od Coroner. Vsebuje tudi dve avtorski pesmi, naslovno Fire, Walk With Me! in Love/Hate (Dream Of A Blackened Midnight), od katerih se nobena ne zaključi pred sedmo minuto. V njih nakazuje tehničen pristop, a izvedba (sam je programiral bobne in odigral vse ostale instrumente) in same ideje ne dajo vedno občutka, da so del iste celote. Zadiši po želji spojitve različnih stilov, torej po progresivnemu elementu, a rezultat ni ravno navdušujoč. Vokal v Love/Hate je razred zase, če pa ta razred uspešno opravi ali ne, je odvisno od posameznega poslušalca. Podprta s precej amaterskimi besedili in ob boku takšnima priredbama na istem izdelku (ki sta očitno tudi inspiracija za avtorjeve lastne zvarke), zadeva mogoče še dodatno zvodeni.

Na sliki (levo) pa je naslovnica prvega »celovečernega« albuma tega ljubitelja glasbe iz Španije. Če vam le-ta daje občutek, da se za njo skriva sodoben death metal, vas občutek oziroma videz malce vara. Zveni kot thrash metal z rahlimi občasnimi obrisi elementov death metala, ki hrepeni po tehničnosti, zahtevnosti. Čeprav gre za skoraj 100% trud in glasbeno odražanje enega posameznika, izdelek pušča mešane (in zabrisane) sledi pri poslušanju. Že takoj na začetku bi se seveda lahko obregnil ob poimenovanje albuma Human, ampak ... naj kar odgrnem zastor glavne predstave.
Napredek od EP-ja je moč zaslutiti, a ne tudi drastičnega koraka naprej za glasbenika. Ob precej nenavdahnjenih kitarah, pri katerih pa lahko občasno zasledimo dobre dele, kot na primer dvoglasne harmonije v zaključku Bastard Nations (Eat Your Tongue! - Part Two), pa ritmi (predvsem bobnov) občasno mogoče kar preveč slišno zajemajo od drugod (na primer: občutni so tipizirani hitri Megadeth ritmi pri Eat Your Tongue! – Part One, pri WAR je slišati tipiziran počasnejši Sepultura ritem itd.). Najšibkejši člen vsega je vokal. Na My Own Hell nam je demonstriran resnično slab vokal; na primer, Slayer »žrtveni« kriki imajo svoj smisel, prav tako »mučeniški« vokal Obituary, namen je pri tem precej podoben, rezultat pa žal neposrečen. Nekaj odlomkov za zaključni kitarski solo je »posvojil« z Necrophagist albuma Epitaph.
Besedila so v celoti v angleškem jeziku. V precej okrnjeni in polomljeni angleščini, ki se občasno občuti tudi pri izgovarjanju oziroma petju. Ne vsebujejo nobenih (bogatih) besednih zakladov in se berejo bolj kot slovarček hardcore glasbe ali dnevnik (razjarjenega) pubertetnika. Za piko na i je tudi pri priredbi Into The Pit od Testament, ki niti slučajno ni enakovredna priredbam z EP-ja, dopisal nekaj svojih besed k izvirnemu besedilu.
Kot najbolj posrečena formula vsega omenjenega se sliši The Great Old One ali »The Great Last One« (brez dodatne bonus pesmi je to zadnja pesem albuma), brutalnejša oda grozi in fikciji, ki (po avtorjevih besedah) črpa iz H.P. Lovecraftovega univerzuma groze. Če bi bilo vse izvršeno v takšnem slogu in stilu, bi lahko potegnili zadrgo čez usta.
Povzetek: (samostojni) trud vsekakor velja, avtorska glasba in posnetki so solidni, verjetno pa to ni neka školjka glasbe, iz katere bi lahko izvlekli kaj več kot enkratno poslušanje.

Darijan