Fani melodičnega metala, pozor! Če boste naleteli na nov album Fincev Celesty, se lahko zgodi, da boste spremenili svoj okus in začeli poslušati druge zvrsti metala. Brez panike, potem ko daste album v stolp in pritisnete play, imate še kake pol ure časa, da ostanete fan svoje najljubše glasbe in pritisnete tipki stop, eject, vzamete CD, ga zaprete v škatlico in je nikoli več ne odprete.
Mogoče malo pretiravam, samo kdo pa potrebuje še enega zelo slabega klona Rhapsody? Ob poslušanju Celesty bi verjetno še najhujši nasprotniki italijanskih epskih »simfonikov« začeli spoštovati njihovo delo. Ne da bi imel kaj proti Celesty, njihovo igranje je čisto zadovoljivo, samo kaj ko je vse že tisočkrat slišano pri bandih tipa Rhapsody, Stratovarius, Sonata Arctica in njihovih posnemovalcih. Hitro, double-bass, »vesele« klaviature, melodične solaže, vokal nič posebnega, spevni refreni, besedila o junaških »warriorjih«, pri komponiranju pa se pokažejo kot band brez vsake svoje ideje. Tu največ jemljejo pri Rhapsody; še dobro, da vse skupaj zveni manj pompozno. Izpostaviti kakšno skladbo bi bilo težko, mogoče bi lahko dvajsetminutni naslovni ep (razdeljen v dva desetminutna dela) vzeli kot primer, kako se ne lotiti stvari, ki je ne znaš najbolje.
Bi se pri vsem tem še našel kdo, ki bi mu bil Legacy Of Hate všeč? Verjetno, potencialne poslušalce pa gre iskati med tistimi, ki jim melodični power metal pomeni vse na svetu in kupujejo prav vse kar ta zvrst ponuja, in med tistimi, ki še niso slišali petih melodičnih metal albumov.

Matjaž