Chains so nam trenutno poznani kot doom metal dvojec s Primorske, ki je z albumom Sonic Sabbath ponudil slovenski publiki zelo všečen žanrski izdelek. Toda Chains niso bili vedno takšni, kakršni jih poznamo danes. Chains je bil z današnjega vidika, se pravi po desetih letih obstoja in delovanja, dalj časa one-man metal band, za katerim je stal multiinstrumentalist E. Chains. Poleg tega je imela drone glasba včasih večji pomen, kot ga ima danes. In obe ti okoliščini sta pomembni za recenzirani live izdelek z naslovom Demysteriis Dom Gromka.

Demysteriis Dom Gromka je izšel na plastiki 30. aprila letos, ponuja pa posnetke nastopa, ki se je zgodil natanko pet let pred tem, se pravi 30. aprila 2015. Medtem ko je E. Chains vihtel kitaro in podajal besedila s clean vokalom, pa na bobnarskem stolčku ni sedel Matz Sick, temveč takrat še v treh bandih (Dickless Tracy, Eruption, Glista) aktivni Ivan »Tegla« Cepanec. Toda tale kooperacija oziroma skupen nastop v živo je bil vse kaj drugega kot dobro pripravljen ali dolgo časa načrtovan, saj je šlo za spontano odločitev dveh izkušenih glasbenikov, ki je padla na licu mesta med tonsko vajo. Tegla je torej priskočil na pomoč kot live bobnar brez predhodne vaje, kar je za dotični nastop pomenilo dosti improvizacije in spreminjanja originalnih komadov.

Še najbolj to velja za zaključni komad, istoimenskega Demysteriis Dom Gromka, za katerega je E. Chains sicer že imel nekaj riffov in besedila (sliši se, kako se dere Sonic Sabbath, kar je kasneje postal nosilni komad letošnje izdaje) v glavi, sicer pa je ta komad totalna improvizacija. S seznama pesmi na hrbtni strani boste prepoznali Of Death, Black Mirror in Devil, ostali pa so očitno delovni naslovi, ki povsem ustrezajo improvizacijskemu nastopu, ki ga je bila deležna publika. No, sicer se je pa tudi tej uspelo »prikrasti« na tole izdajo, saj celoten posnetek zveni, kot da je bil posnet z druge strani dvorane, zaradi česar je zvok zelo garažen, zadušen in seveda tudi nespoliran, ni pa nejasen, saj sta bila uporabljena samo ena kitara in bobni. Vmes pa se med mirnejšimi deli torej slišijo nerazločni pogovori iz publike, medtem ko je bilo ploskanje in skandiranje očitno odrezano.

Če bi moral izbrati komad, ki me je na tej izdaji najbolj pritegnil, bi zagotovo izbral komad Emeritus, ker je daleč najhitrejši, vokal je ekstremnejši in skupaj z efektom/odmevom zveni podobno kot Maniac od Mayhem na EP-ju Deathcrush. Drugi komadi so sicer atraktivni, nekaj naj bi jih očitno tudi poznali, a ker so se Chains takrat še močno držali elementov drone glasbe, name osebno niso naredili tako zelo močnega vtisa. Kar pa vsekakor ne pomeni, da ljubitelji eksperimentalne drone improvizacije ne boste prišli na svoj račun.