Chains se je razvil iz one-man metal projekta, ki je bil zapisan ambientalnemu drone/doom metalu. Danes šteje Chains dva člana, in sicer multiinstrumentalista E. Chains, ki v živo skrbi za vokale in kitaro, v studiu pa še za bas kitaro in efekte, medtem ko Matz Sick od leta 2016 dalje skrbi za bobne. Na svoji skupni poti se je dvojec postopoma oddaljil od atmosferičnega drone metala in se osredotočil na čisti doom metal, kar se mi zdi v primeru studijskega celovečerca z imenom Sonic Sabbath več kot odlična odločitev.

Osebno nisem ravno velik ljubitelj ali poznavalec doom metala oziroma doom scene, a me je Sonic Sabbath v prvi vrsti pritegnil s svojim metalom. S tem imam v mislih kitarske riffe, ki sedejo v uho in bi načeloma morali nagovoriti vsakega ljubitelja metala. Resda so ti zaigrani v povsem doomovski maniri, kar pomeni, da se energija glasbenikov prenaša preko instrumentov do poslušalca v počasnejših in repetitivnih ritmih, vendar v svoji biti prebijajo meje doom metala in bi morali nagovoriti vse, ki znajo svoj death, black ali thrash metal ceniti tudi v počasnejših oblikah. Osebno me recenzirani celovečerec namreč nemalokrat spomni na prelomni album Ravishing Grimness kultnega norveškega dvojca Darkthrone – počasno, nalezljivo in odločno.

Zaradi mračnega in zloveščega vzdušja, za katerega je v veliki meri soodgovoren E. Chains s svojim petjem, ki spominja na čase okultnega rocka iz 70-ih let prejšnjega stoletja, na svoj račun sicer ne bodo prišli ljubitelji vedrih melodij. Po drugi strani pa bo to še dodatno ustrezalo ljubiteljem ekstremnejših zvrsti metala. Sonični sabat ponuja šest pesmi, ki skupaj ne presegajo dolžine 23 minut. Kratka minutaža komadov, torej povprečno 4 minute ali manj, je na področju doom metala zagotovo prej izjema kot pravilo, kar pa ne pomeni, da se Izolčana v tem kratkem času ne uspeta ponavljati. Repetitivnost je zagotovo lastnost, ki jo najdete tudi tukaj, zaradi nalezljivih riffov pa je ta še toliko bolj dobrodošla. V low tempo območju so na ta način ustvarjene prave hipnotične melodije.

Kot osebna vrhunca ploščka bi izpostavil dva komada, in sicer začetnega Devil in Stardust Pentagram na sredi albuma. Oba me riffovsko poneseta v bližino zgoraj omenjenih Norvežanov, medtem ko ravno uvodni komad s svojim refrenom še na besedilni ravni izvrstno izpostavi repetitivnost, ki jo ponuja Sonic Sabbath. Slovensko metal leto 2020 se je začelo resnično odlično!