Preden pričnem z zapisovanjem lastnih misli o glasbi, ki tako ali drugače prekriža mojo pot, se po navadi ozrem po svetovnem spletu, če je o njej že kdo prelil kaj virtualnega črnila. Povsem logično je, da ob tem naletim na bolj ali manj enaka mnenja, na povsem nasprotne poglede ali na skupne objektivne ugotovitve, ki gredo ločeno pot, ko pride do vprašanja osebnega glasbenega okusa.
Slednje se je ponovno zgodilo med branjem recenzije drugega studijskega albuma Black Mirror Hours nemških Chaos Invocation. V Metal Arhivih je recenzent z uporabniškim imenom todesengel89 zapisal, da se black metal trojica iz Nemčije naslanja na black metal s Švedske, pri tem spominja na Watain in njim podobne bande (predvsem na njihovo zadnjo kreacijo Lawless Darkness), da je glasba večji del agresivna, medtem ko band s pomočjo melodičnih kitarskih ritmov jeziček na tehtnici usmeri na drugo stran proti bolj melanholičnim občutkom. Pri tem si Chaos Invocation pomagajo s številnimi solo vložki in clean kitarskimi zvoki, medtem ko zloben vokal dokaj razumljivo podaja večinoma angleška besedila. Kombinacija melodičnosti, agresivnosti in atmosferičnosti je torej ravno pravšnja, da album kljub vseprisotnemu negativizmu zveni pozitivno.
Nato todesengel89 nadaljuje z negativno platjo albuma, ki po njegovem mnenju tiči v preveliki dolžini komadov (noben ni dosti krajši od petih minut), ki sčasoma izgubijo ostrino in pričnejo dolgočasiti. Ob tem kot primer navede Hypertoxication, tretji najdaljši komad, ki po agresivnem začetku v drugi polovici stavi na težko atmosfero, proizvedeno s pomočjo govora v nemškem jeziku (eden izmed redkih nemških trenutkov). Tukaj pa se strinjanje z zapisanim z moje strani konča. V mojih ušesih ravno ti razvlečeni melanholični trenutki dodajo albumu posebno noto, ga pomembno ločijo (čeprav le malo) od black metala švedske šole oziroma od glasbe katerega koli drugega black metal banda pod soncem in ga naredijo omembe vrednega. Kar meni manjka, je en komad, ki bi odmeval v ušesih še dolgo časa zatem, ko so utihnile zadnje note Black Mirror Hours. Stvar okusa torej, kot zmeraj v svetu glasbe.