Od plejade finskih bandov, ki se gibljejo med temačnim rockom, heavy in gothic metalom in so se kot gobe po dežju začeli v širši javnosti pojavljati po »H.I.M. bumu«, se jih je na mednarodnem površju do dandanes obdržalo le še nekaj in med to peščico sodijo tudi Charon. Ti so se do sedaj še držali v senci nekaterih slavnejših rojakov in mogoče je sedaj pravi čas, da se jim uspe prebiti naprej. Songs For The Sinners ima v sebi značilno finsko melanholijo, ki je mogoče še bolj izrazita kot na predhodniku The Dying Daylights, okoli nje pa »pletejo« dark popovsko naravnano spevnost na eni in heavy metalsko usmerjenost na drugi strani. V povezavi s slednjim misli uhajajo proti Sentenced; kitarsko delo sicer še ni tako metalsko kot pri žal nedavno razpadlih rojakih, znajo pa udariti z jasnimi in svežimi heavy solažami ter ostrejšim ritmom. Tu se čuti prednost uporabe dveh kitar in tudi klaviatur. S tem, da te niso tiste tipične gothic klaviature (odigral jih je Amorphis kolega Santeri Kallio), niti ne silijo z njimi v ospredje, v Bullet pa so z uporabo hammond zvoka dali neko posebno noto atmosferi skladbe. Temačen ambient na nekaterih mestih zelo dobro poudarjajo tudi z violončeli. Nasploh pa velik del albuma živi od energije in dinamike, aranžmaji so izpiljeni, na nivoju in ponekod »skačejo« iz tipičnih žanrskih vzorcev. Na vokalnem delu pa so novost pogosti J.P.-jevi dueli z ženskim vokalom, ki so prisotni v skoraj vseh skladbah, s čimer tudi osvežijo sicer prepričljivo predstavo karizmatičnega vokalista.
Charon na svojem albumu številka pet dokazujejo, da je v tem žanru še vedno moč narediti kvaliteten izdelek in ponuditi nekaj novih fines, s čimer so naredili nov korak pri uveljavitvi svojega prepoznavnega stila. Od finske dark rock/metal frakcije boste v tem času težko dobili boljši album od Songs For The Sinners.

Matjaž