Kljub temu, da smo že stopili v leto 2016, je lansko leto ponudilo mnogo izdelkov, ki si zaslužijo besedo ali dve, pa jim le-teh še nismo namenili. Mnogi bandi so razpadli, mnogi so se vrnili na sceno. Eni izmed povratnikov so tudi nu-metalci, ki delujejo pod vodstvom Deza Fafare, ki ga verjetno bolj poznate kot vokalista zasedbe DevilDriver. Coal Chamber so nastali leta 1993 in 10 let za tem razpadli. Mrtvi so bili kar sedem let, razlogi za »smrt« pa so ležali predvsem v nesporazumu med ustanovnima članoma Fafaro in Rasconom, Dez pa je tudi eno leto prej ustanovil mnogo bolj znan in uspešen band DevilDriver. V sedmih letih mirovanja je tako Dez izdal mnogo uspešnih albumov, ostali člani pa ravno tako niso mirovali. Pa vendar, po mnogih zanikanjih je leto 2011 prineslo preporod. Trenutno zasedbo sestavljajo trije ustanovni člani – Dez Fafara (vokali), Miguel Rascon (kitara), Mike Cox (bobni) in pa basistka, ki je s skupino že večkrat nastopala, Nadja Peulen. Band je takoj pričel s koncertiranjem, 19. maja pa je izšel album Rivals. Prvi izdelek po trinajstih letih in prvi album izdan pri založbi Napalm Records.
Če je bil njihov prvi album uspešen in najbolj prepoznaven po zaslugi komada Loco (ki je album tudi otvoril), je zasedba tudi na začetek Rivals postavila odličen komad I.O.U. Nothing. Groove, odličen poudarek na basu in globoko kričeč vokal. Začetki Coal Chamber so bili bolj odštekani, razštelani in nu-metalski, njihov preporod pa je veliko bolj odrasel, bolj death-metalsko grooverski in bolj moderen. Pa ne v smislu alternative ali metalcora, ampak predvsem v smislu usklajenosti in samega napredka skupine. Če je za to kriv Dez in njegovo delovanje ter vplivi skupine DevilDriver, upam, da bo še vedno sposoben voziti obe skupini.
Rivals ponuja dobrih 40 minut predvajanja oz. 14 komadov, katerih povprečni čas je 3 minute. Čisto dovolj, saj so tako vsi komadi hitro razvijajoči, brez zavlačevanja, kljub temu pa se tempo tudi kdaj ustavi. Eden izmed bolj umirjenih je Light In The Shadows, ki porine nu-metalsko zgodovino na plan. The Bridges You Burn so mnogi primerjali s Korni, mislim pa, da boste najbolje razsodili tisti, ki oboje dobro poznate. Tako se vse do devetega komada slišijo groove, groove, bobni, bas, aja, pa spet groove. Wait vse skupaj malo bolj poskočno razbije in da možnost predvsem kitaristu. Vse dokler ne pridemo do poskočnega vrhunca Over My Head.
Kljub ponavljanju, istemu groovu skozi celotno plato in praktično brez odkrivanja tople vode, je Rivals dober sprehod skozi nu-metalske spomine skupine. Glede na to, da Fafaro čaka še novi album z DevilDriver, je najbolje pustiti slabe strani in spomine Coal Chamber tam, kjer so ostali sedem let nazaj in enostavno uživati v poskočnih vižah (vsaj toliko, kolikor uživa band) v upanju, da nam jih bodo čez nekaj let spet namenili.