Od nekdaj me dajejo predsodki do bandov, označenih z etiketo core (v tem primeru gre za deathcore). Razlog tiči v tem, da večina njih, ki prihaja iz severozahoda ZDA, zveni bolj ali manj enako. Nihče ne naredi nekaj zares novega. Ko spoznaš deset bandov, spoznaš skoraj celoten core spekter. Tisto, kar včasih res iritira je, da ti podžanri zvenijo kot matematična formula, ki vedno prinese enak rezultat. Malo bandov zares izstopa (All Shall Perish, Carnifex, Whitechapel, The Black Dahlia Murder so nekakšni nosilci) in si drze prekršiti zakone teh formul.
Conducting from the Grave prihajajo iz Sacramenta v Kaliforniji. Leta 2008 so podpisali s Sumerian Records (Asking Alexandria, Body Count, The Dillinger Escape Plan,...) in izdali dva albuma. Prva izdaja When Legends Become Dust (2009) je požela fenomenalne kritike in album je bil postavljem ob bok izdajam All Shall Perish in Whitechapel. Kot kaže so bila pričakovanja in pritiski preveliki, ker drugi album Revenants (2010) ni navdušil. Kaj je bila kapljica čez rob, da so se v letu 2013 poslovili od založbe, zdaj niti ni več važno. Karkoli je že bilo je očitno imelo pozitiven vpliv na samo pisanje glasbe. Tam je napredek namreč najbolj očiten.
Poslušanja sem se lotil skeptično. Pevsko sem pričakoval growl/scream osnovo s kombinacijo cleanov, glasbeno pa pretirane breakdowne in ponavljanje riffov z blast beati. Presenetljivo temu ni bilo tako. Album se začne s pesmijo Honor Guide Me, sledi Lycan in nato odpuljen The Rise (iz podzavesti mi je v spomin priklical Kings of the Carnival Creation od Dimmu Borgir) in šele pri četrtem komadu se zadeva malce (ampak res malce) umiri. Takoj postane jasno, da ne gre za klasičen deathcore. Gre bolj za melodičen tornado, ki pustoši na vseh frontah in to do samega konca albuma. Kitarski duet (Jeffrey Morgan in John Abernathy) na albumu prekaša preostale člane te kalifornijske zasedbe. Sploh ne, da preostanek banda slabo opravi svoje delo, ampak riffi, ki sta jih Morgan in Abernathy prispevala za ta album, so naravnost fantastični. Uglašenost 7-strunke na drop A se je navkljub skepticizmom izkazala za dobro. Zvok albuma je proti pričakovanjem težji in bolj masiven od prejšnjih. Harmonijo, ki vlada med kitarskim duom je čutiti skozi celoten album in ta harmonija je gonilna sila te plošče (hkrati tudi njeno prekletstvo). Vokalna izvedba je več kot na nivoju. Osebno me zmoti le uporaba cleana. Tega sicer ni veliko, a šlo bi brez. Gre za stvar okusa. Razpon, ki ga Mikey Powell razvije, lahko kljubuje marsikateremu vokalistu v death metal žanru. Bobni so živalski, dinamični in precej trpijo. Greg Donnelley zveni kot oseba na steroidih, ki si želi absolutno dominacijo in destrukcijo vsega, kar diha. Tudi basist (Jordan Jackson) pride na svoj račun in razkaže svoje znanje. S tem albumom se band bolj nagiba k melodic death metalu kot deathcoru. Breakdowni na tej izdaji niso samemu sebi namen (niti jih ni toliko kot bi jih človek pričakoval) ampak so uporabljeni premišljeno. V bistvu so fantje s to plato udarili kot underdog in dvignili kar nekaj prahu. Ne smemo pozabiti, da so album izdali sami, brez pomoči ali pritiskov založbe. Pomoč (finančna) je prišla s strani njihovih fanov, ki so se jim Conducting from the Grave s to plato pošteno oddolžili (vsaj tistim, ki cenijo rast in napredek nekega banda).
Edino, kar lahko brez slabe vesti očitam temu albumu, je, da se nekje na polovici začne izgubljati. Zgodi se, da pesmi enostavno pozabiš poslušati do konca. Melodije in riffi čez čas poniknejo kot Cerkniško jezero. Na začetku pesmi te glasbena centrifuga še drži, a na žalost ne vzdrži do konca. Škoda, gre za spodobno zadevo, ki izstopa med drugimi podobnimi izdajami. Fantje imajo velik potencial. Vprašanje je le, če ga bodo znali razviti v nekaj večjega.